Irena Zajc in Franci Jazbec (objavljeno v reviji GEA 11/2003)

MYANMAR – REALNOST ALI EKSOTIKA

Potovanje po deželi kot je Myanmar, je izkušnja polna nasprotij in občutkov ni mogoče uokviriti v enostransko opevanje številnih lepot. Reke, živalski in rastlinski svet, zeleni hribi, jame in gore, so samo del različnosti. Prav tako tudi budistični samostani in pagode, ki posebej v Baganu nudijo dovolj paše za oči že kar preštevilnim turistom. Sama sva si deželo izbrala zaradi odkrivanja neznanega in iskanja stika s prvobitnostjo. Zato nama je bilo prav tako pomembno soočenje z ljudmi in njihovimi navadami, tradicijo, kulturo, političnim sistemom. In s samim sabo, svojimi mislimi in občutki. Takšna soočenja človeka ne navdihujejo samo s pozitivnimi občutki, kar vpliva tudi na to, da ostane veliko noči neprespanih. Animizem, ki je tukaj še zelo prisoten, je lahko včasih tudi moteč za na cilj in rezultat usmerjenega zahodnjaka.
Kljub temu se zdi, da nas nasprotja dežele učijo o nas samih. In v teh nasprotjih so le trenutki, ki tej poti dajejo smisel. Občutek povezanosti z ljudmi in prostorom, je dovolj za nadaljevanje poti. Ker v Myanmaru prevladujejo drugačne vrednote jih zahodnjaki težko razumemo. Zato tudi nimamo pravice soditi njihovega načina življenja oziroma bivanja, temveč ga lahko le priznavamo kot takega.

-Vsak »pravi« Burmanec mora opraviti tri stvari: da gre vsaj enkrat za dlje časa v samostan, da se poroči in da zgradi pagodo. -

V Myanmaru se omenjenega načela precej natančno držijo skoraj vsi moški. Ob pogovoru z domačini visoko nekje v shanskih gorah na trekingu smo o tem govorili nekega večera, ko so nama v soju medle sveče v samostanu pripravljali večerjo. Prvinsko ognjišče in v napol meditativni drži sedeči spokojni menihi, so prispevali k nepozabnemu iskustvu prvobitnosti. Teravada budizem oziroma tradicija omogočata, da dečki prvič stopijo v samostan za tri do šest tednov, kjer občutijo moč vere, stari menihi pa jih učijo nauka budizma in življenskih vrednot. Kasneje se skoraj vsak še vrne in kdor se čuti poklicanega, ostane v samostanu za vedno. Biti v samostanu ni samo čast, pač pa tudi blagor za številno družino, saj so v tem času ena lačna usta manj. Menihi namreč vsako jutro po predhodnem bujenju in oznanjanju, obidejo vas s svojimi posodami in poberejo hrano, ki so jo pripravili prebivalci vasi.
Poroka je prav tako velika čast za vsako družino, poročajo pa se, ko imajo dekleta približno 15 let in fantje 17. Temu primerna je tudi starost rojevanja in po nekaterih podatkih tudi umiranja.

- V eni najrevnejših dežel na svetu nisva bila nikoli lačna. -

Ta podatek je popolnoma razumljiv, saj se približno dve tretjini prebivalstva še vedno ukvarja s poljedelstvom, zato imajo plemena povečini dovolj hrane, da nasitijo sebe in še koga, ki naključno pride v njihov dom. Gostoljubnost je vsekakor eno najbolj samoumevnih dejstev. Ko sva po počitku v gorski postojanki čakala vodiča, da se naspi, sva malce po slovensko »naspidirana« in raziskovanja željna sama krenila po pogorju naprej in prispela do plemena Pao. S ročnim sporazumevanjem sva bila povabljena k njim na čaj in tudi spanje, če bi želela. Takoj, ko tujec vstopi v njihovo »tradicionalno dolgo hišo«, je častno postrežen in se v trenutku znajde pred njim nekaj skromnih, a zelo okusnih dobrot med katerimi nikoli ne manjka čaja in banan.
Myanmar obdaja na severovzhodu Kitajska, na jugovzhodu Tajska, na sever meji na Indijo in zahodno na Bangladesh. Na vzhodu države je majhen del, ki meji na Laos in (so)tvori zloglasni zlati trikotnik (Burma, Tajska, Laos). Prav to je tudi razlog, da v deželi poleg mnogih etničnih skupin oziroma več kot 30 plemen, živi še mnogo Indijcev, Nepalcev, Kitajcev ter Tajcev, temu primerna pa je bogata kulinarika. Težko bi se našel kdo, ki ne bi našel hrane primerne svojemu okusu. Po vseh poizvedovanjih, sva ugotovila, da je najbolj tipično burmanska hrana kombinacija zelenjavnih in mesnih, tudi ribjih karijev (ragujem podobne male porcije sočnih omak) in riža. Veliko pripravljajo tudi vodno krešo s gobami ali česnom, ki je okusna priloga k rižu. Povsod je samoumevno na mizi že vrč vročega čaja.

- Na poti je moč videti ženske in otroke, ki z golimi rokami nosijo kamenje in gradijo ceste ! -

Poleg tega, da se deželo danes uvršča med najrevnejše države sveta, je prav tako zanimiva v političnem smislu. Na žalost budizem kljub značilnim meditativnim vrlinam, ne izključuje nekaterih negativnih značilnosti človeške družbe. Dejstvo je, da se na vzhodu rojevajo in tudi ohranjajo avtoritarni, hierarhični oziroma totalitarni politični režimi. Budizem tudi v Myanmaru zamenjuje ali dopolnjuje vraževerje pomešano s politično ideologijo. Politični sistem v Myanmaru še vedno obvladuje vojaška diktatura s pomočjo politične hunte (SPDC) generala Ne-Wina (njegova NUP je edina stranka s politično močjo), ki ne glede na občasne poskuse spremembe režima uspeva zagotavljati svojo oblast. Pri tem mu najbrž pomaga tudi nepovezana in razdvojena opozicija oziroma parcialni interesi posameznih plemenskih upornikov. Represivnost režima se kaže tudi v opozorilih na tablah oziroma časopisih, kjer je poudarjena zvestoba do režima in zavračanje vseh »tujih elementov«, ki lahko ogrozijo »nacionalno stvar«. Sedanji položaj Myanmara je mogoče vsaj približno razumeti le ob poznavanju njegove zgodovine in etnične raznolikosti. V Myanmaru živi več kot 6,8 milijonov (ali 14.3 % vseh prebivalcev, ki jih je od 47 do 49 milijonov) domorodcev, kar uvršča deželo na drugo mesto med državami na območju jugovzhodne Azije (več domorodcev naj bi bilo le v Vietnamu). Najštevilnejše etnične skupine so: Shan (3,600.000), Karen (2.600,000) in Kachin (600.000). Prav tako v državi živijo še druge pomembne etnične skupine. Večina živi v hribovitem predelu na severu. Položaj teh skupin je slab, saj so od osamosvojitve izpod angleške kolonije leta 1948, v marginalnem položaju. To povzroča stalne napetosti z domačo vlado, ki severnega in južnega dela tudi danes nima pod svojim nadzorom. Ljudje se selijo v sosednjo kraljevino Tajsko, zaradi tega pa se pojavljajo tudi napetosti s tajsko vlado. Dostop do teh predelov je zato skoraj onemogočen, pa čeprav je iz pogovorov z ljudmi mogoče razbrati, da se Myanmar vedno bolj odpira tudi v tem smislu. Dežela je sicer upravno razdeljena na sedem provinc, kjer so v večini Bamarci in sedem držav, kjer so v večini že omenjene etnične skupine oziroma plemena. Nadalje je vsaka država in provinca deljena na vasi, okraje in distrikte. Prav tako je zaradi vladne politike le malo nevladnih humanitarnih organizacij uspelo delovati na tem področju. Vsekakor je ta dežela ostala še precej neraziskana, najbrž bolj v škodo kot korist njenemu poznavanju s strani mednarodne skupnosti. Vloga slednje v tej državi je precej nejasna. Znano pa je, da gospodarski ali politični interesi velikih sil kot so Velika Britanija, ZDA in drugih igrajo pomembno vlogo tudi v tem delu sveta. Z izjemo humanitarne pomoči, so zahodne države (ZDA, Japonska – njena vojska je med drugo svetovno vojno za nekaj časa tudi zasedla deželo, EU) ohranjale embargo na pomoč Myanmaru od leta 1988, ko je vojska krvavo zatrla demokratične proteste. Tudi prej velike sile v to državo skoraj niso investirale. V kolektivni podzavesti prebivalcev Myanmara je nedvomno živ spomin na Bogyoke Aung San, očeta gibanja za neodvisnost in demokratično ter civilno vlado, na katerega je bil leta 1947 izveden atentat. Prav tako ima pomembno, čeprav ne popolnoma jasno vlogo njegova hčerka Aung San Suu Kyi, ki jo oblasti v zadnjih letih stalno držijo v hišnem priporu in tako omejujejo njeno politično dejavnost in boj za demokracijo in človekove pravice. Potovati po državi, kjer je na oblasti vojaška oligarhija torej ne more in tudi ne sme biti le romantično naslajanje nad eksotičnim »Drugim«, temveč je predvsem učenje o tuji kulturi, družbenem in političnem sistemu oziroma o vrednosti sistema v katerem živiš sam, njegovih pozitivnih značilnostih in tudi pomanjkljivostih.