Tekst pripravljen za tečaj Poklicno izobraževanje migrantov (2004-2005)

Obstajajo različne definicije ali opredelitve kulture. Družboslovna in/ali humanistična znanost oz. stroka govori o zahodni kulturi, pa o islamski kulturi, politični kulturi, upravni kulturi, kulturi družbe, kulturi posameznika, kulturi vedenja, človeški kulturi, delovni kulturi, poklicni kulturi, kulturi revščine itd. Kultura je pojem, ki je zelo pogosto uporabljen tudi v vsakdanjem govoru. Velikokrat tudi nereflektirano, kar lahko vodi v inflacijo, napačno interpretacijo in s tem izgubo vrednosti te besede. Sociologija poudarja dve bistveni značilnosti kulture: je naučena in je skupna. Človek se narodi v določeno (npr. zahodno) kulturo in v procesu vzgoje ter socializacije se nauči v njej (pre)živeti. Nauči se določenih navad, idej, razmišljanj in čutenj. Določenega vedenja, norm, vrednot družbe kateri »pripada«. Za pripadnika neke druge družbe (države; ali tudi družine, poklica) je lahko ta kultura popolnoma nerazumljiva, saj se je sam socializiral v drugačni kulturi. Kultura ima velik pomen za svetovanje, izobraževanje in delo. Pogojuje odnos posameznika do dela, izobraževanja ter tudi svetovanja.

Kaj je moja kultura? Nedvomno sem sam vzgojen in socializiran v zahodni (evropski ter slovenski) kulturi, ki se je sicer v večstoletnem zgodovinskem razvoju tudi sama spreminjala. Tudi (ali predvsem) v stiku z drugimi kulturami. Gre za kulturo, ki poudarja pomen učenja, znanja, napredka in blaginje ter kakovosti življenja, socialne pravičnosti in solidarnosti, umetnosti, svobode veroizpovedi in političnega prepričanja, demokracije. Po drugi strani pa gre tudi za kulturo materializma, tekmovanja, potrošništva, dominance, izkoriščanja. Vse te lastnosti vplivajo na izobraževanje in delo. »Moja« kultura je poleg narodne (slovenske; ali bolj natančno romanske, germanske in slovanske) tudi preplet družinske, izobrazbene, poklicne in spolne orientacije. Vsekakor lahko govorimo tudi o delovnih kulturah, saj jih je več. Svetovalec (ali bolje opazovalec in udeleženec v pogovoru z uporabnikom) je sam v veliki meri določen s kulturo sistema oz. organizacije kateri pripada ter svojo osebno zgodovino in izkušnjami.

Ko delam ali se pogovarjam z migrantom, beguncem ali prosilcem za azil se poskušam vživeti v njegov položaj. Poskušam si predstavljati kako bi se sam počutil kot begunec ali migrant v drugi državi. V kakšni islamski ali budistični državi (kultura se razlikuje tudi med posameznimi islamskimi ali budističnimi državami - tudi tam lahko govorimo o različnih kulturah) že kot popotnik lahko doživiš kulturni šok. Če bi prišel tja živet za dlje časa, bi moje težnje k osebnemu razvoju, vseživljenjskemu učenju in kakovosti življenja lahko bile popolnoma v neskladju s tamkajšnjimi. Vsekakor bi predstavljale težak (včasih nepremostljiv) izziv kakšnemu svetovalcu, saj bi se moral vživeti v moje gledanje na življenje, izobraževanje in delo.

Ljudje smo nagnjeni tudi k stereotipiziranju. Slovenci (in tudi drugi Evropski narodi) preko svojih standardov pripisujejo lastnosti pripadnikom drugih kultur (npr. Afričanom, pripadnikom bivših jugoslovanskih republik itd). Velikokrat se takšni stereotipi izkažejo za popolnoma neutemeljene, a človek v svoji prepričanosti, da »ve in ima prav«, dela velike napake in s tem krivice tudi migrantom, prosilcem za azil in beguncem. Sam sem se prepričal o stereotipih, predsodkih in ksenofobiji, ki jih gojijo nekateri državni uradniki oziroma zaposleni v slovenskih (in evropskih) javnih institucijah. Toda stereotipe in predsodke sem opazil tudi na svojih potovanjih po islamskih in budističnih državah. Spominjam se ignorance in predsodkov nekaterih (predvsem moških) uradnikov do mene kot zahodnjaka, zaradi katerih sem večkrat čakal na kakšne dokumente ali samo avtobusno vozovnico dlje časa kot bi bilo potrebno. Včasih sem se počutil tudi ponižanega in prevaranega.