Franci Jazbec -Povzetek in prevod teksta

Pirkko Pitkanen: A philosophical basis for multicultural counselling (Filozofski temelji za multikulturno svetovanje, v: Multicultural Guidance and Counselling 2003)

V članku se avtor posveča:
- diskusiji o etičnih izhodiščnih točkah za delo svetovalcev v zelo raznolikih delovnih kontekstih (temeljih za kulturne predpostavke),
- idejam za učenje o kulturno odzivnem svetovanju.

Avtor predstavi različne ideje, njihov pomen ter razlike med njimi:
- Kulturni pluralizem; Tukaj gre za to, da se prebivalstvo in institucije držav »gostiteljic« pouči ne samo o sprejemanju in toleriranju kulturne raznolikosti, ampak tudi o vrednotenju te raznolikosti v smislu bogatenja njihovih kultur. Pluralizem pomeni, da je kljub sprejemanju kulturne raznolikosti, vsakdo zavezan nekaterim skupno sprejetim načelom (univerzalnim moralnim standardom). Temeljna ideja pluralizma je, da smo ljudje oboje hkrati: podobni in različni.
- Singularizem (singularism), ki teži k kulturni skupnosti oz. asimilaciji priseljencev. Predstavlja različne koncepcije dobrega , ki jih delijo različne skupine (fenomeni kot so rasizem, ksenofobija, islamofobija predstavljajo tovrstno orientacijo).
- Relativizem, ki gre nekoliko naprej od pluralizma. Vsaka koncepcija dobrega je tako dobra kot vsaka druga in ne obstajajo »višji« standardi. Relativisti so popolnoma tolerantni. Vse gre. Tako neizogibno pridejo do »mrtvega konca«. Sprejemati morajo namreč tudi nasprotna mnenja: tako pacifistov kot vojnih fanatikov. V svoji totalni toleranci morajo sprejemati netoleranco. Njihova stališča se izkažejo za nesprejemljiva.

Posebno poglavje ima naslov »K pluralističnemu svetovanju«.

Poudarjeno je spoznanje, da v novem delovnem okolju, stare delovne metode ne delujejo več. Pod zunanjo manifestacijo kulture, se lahko skrivajo razlike v notranjih (imanentnih) vrednotah in normativnih sistemih, koncepcijah časa, človeških odnosih, kognitivnih in komunikacijskih stilih itd. Svetovalci naj bi se učili, kako se spopasti (soočiti) z raznolikim in celo konfliktnim znanjem in pogledi. V družbi kulturne večplastnosti, so zadeve bolj zapletene in zahodna etična tradicija glede konfliktov interesov ni več dovolj. Poleg konflikta interesov, lahko nekdo zapade tudi v konflikt vrednot in norm. Vrednote in norme pripadajo področju tihih sporazumov in kulturnim samoevidencam. Tako smo pogosto za njih slepi (kulturno slepi!). Zato moramo stopiti iz lastnega kulturnega kroga, da bi uvideli to našo sistematično slepoto. Nesposobnost videti druge kulture kot enako možne alternative za organiziranje realnosti, se imenuje etnocentrizem. Je skupna značilnost singularističnega pogleda. Pluralistično svetovanje prinaša nove izzive v smislu bolj vključujočih pomenskih perspektiv. Predpostavlja mentalno fleksibilnost in toleranco do kulturnih razlik. Svetovalci naj bi spoznali, da so njihovi klienti, kot vsa človeška bitja, tako naravna kot kulturna bitja in delijo skupno človeško identiteto. Ni dovolj, da se vsi klienti obravnavajo enako. Dosežki enakih možnosti predpostavljajo kulturno odzivno svetovanje. To pomeni, da morajo svetovalci pri svojem vsakodnevnem delu dati dodatno podporo svojim »etnično manjšinskim« klientom. V kulturno raznolikem okolju (družbi) ne deluje več pojmovanje, da enaka obravnava preseže družbene neenakosti. To lahko velja le v kulturno homogenih okoljih. Ko torej svetovalci vzamejo v zakup kulturne razlike, enaka obravnava več ne pomeni istega obravnavanje, temveč različno obravnavanje.

Poglavje »Učiti se, da bi postali multikulturno kompetentni« pojasnjuje, da je (in zakaj) kultura naučena in kot taka tudi učljiva. Poudarjena je nujnost, čeprav ne zadostnost, pridobivanja kulturnega znanja. Znanje je oblika kulturnega kapitala, njegovo imetje omogoča opolnomočenje (empowerment). V kulturno različnih okoljih, se ljudje usmerjajo s pomočjo kulturne ozaveščenosti in kritične samorefleksije. To pomeni seznanjenost s tujimi kulturami, pa tudi zavedanje lastne kulture. Veliko tega, kar se nekdo nauči o svoji kulturi, je shranjeno v mentalnih kategorijah, ki so priklicane šele takrat, ko so izzvane z nečim drugačnim. Človek deluje po t.i. samoreferenčnih kriterijih. Da bi razumeli druge osebe, moramo najprej razumeti sebe. To pa ni tako lahko, saj je večino tega kar dela kulturo, nezavedno absorbirano v procesu odraščanja in socializacije. Avtor med drugim citira Jacka Mezirowa, ki pravi, da je proces prevpraševanja temeljnih kulturnih domnev in habitualnih pričakovanj možen z preverjanjem v smislu zakaj in kako mi oviramo načine videnja sebe in drugih ljudi….Ko znatno spremenimo pomenske strukture (pomenske perspektive), spremenimo način gledanja in delujemo v smeri proti svetu. Ta proces naj bi vodil k bolj vključujočim videnjem sveta. Učenje za multikulturno kompetentnost bi lahko bilo opisano kot proces, ki se razvija preko kritičnih soočanj z kulturami in skozi dialog. Naša lastna kultura mora biti dojeta v odnosu do drugih kultur. Glavni namen je posedovati emocionalno zavezanost k temeljni skupnosti vseh človeških bitij in istočasno sprejemati in ceniti razlike, ki obstajajo med ljudmi različnih kultur…Kritični pregled konvencionalnega mišljenja pomeni reevalvacijo izhodiščnih točk posameznika. Predvsem je potrebna sposobnost kontinuirane samointerpretacije. Spoznavanje različnih kulturnih praks pomaga obnoviti kulturne samoevidence.