Sooblikovanje politik

Franci Jazbec, junij 2004

Pred kratkim mi je med raziskovanjem ponovno padla v roke knjiga ameriškega avtorja Philipa G. Shraga z naslovom A Well Founded Fear – The Congressional Battle to Save Political Asylum in America ali v prevodu Dobro utemeljen strah – kongresna borba za ohranitev političnega azila v Ameriki. Njena posebnost in hkrati tudi kvaliteta je v tem, da se posveča tematiki, ki je večkrat (tudi v Sloveniji) postavljena v ozadje ali pa predstavljena površno, brez refleksije bistvenih vprašanj. Hkrati je avtorju (ki je med drugim dolgoletni profesor begunskega prava na eni od univerz v ZDA) uspelo na primeru boja civilne družbe proti načrtovanim radikalnim spremembam, v smislu uvedbe bolj restriktivne politike priseljevanja in posebej azila v ZDA leta 1996, smiselno analizirati in oceniti stanje demokracije v sodobni ameriški družbi. Posebej v kontekstu državljanskih pobud in participacije pri oblikovanju posameznih politik.

Čeprav avtor priznava, da je tudi sam morebiti spregledal nekatere podrobnosti in zakulisne igre znotraj izvršnih institucij in med njimi ter kongresom, na podlagi dovolj poglobljene študije različnih dokumentov, intervjujev (izjave pomembnih akterjev navaja četudi ti vsi niso pristali na objavo svojih imen - pri tem zagovarja načelo, da je bolj pomembno navajati tudi takšne anonimne informacije, kot pa jih zaradi morebitne nezanesljivosti zavreči kot neuporabne) in drugih virov ugotavlja, da je motivacija državljanov in celo strokovne javnosti za vplivanje na kongres pri sprejemanju ali spreminjanju zakonodaje ZDA, na zelo nizki ravni. Sam se na podlagi negativne izkušnje s svojimi sicer uspešnimi študenti azilskega prava, z mnogimi praktičnimi in uspešnimi izkušnjami pri zagovarjanju interesov prosilcev za azil pred pristojnimi imigracijskimi oblastmi, ki ne pokažejo nikakršnega zanimanja ali pa se čutijo v naprej nemočne za vplivanje na napovedane spremembe s strani Republikancev v kongresu, tudi sam zamisli nad svojo pasivnostjo. Odloči se za aktivno in organizirano angažiranje znotraj nevladnih organizacij za ohranitev določenih pravic prosilcev za azil, vpliv na posamezne kongresnike in proces sprejemanja odločitev. Ko jim uspe v mnogih pogledih omiliti napovedane spremembe (čeprav je do določene reforme imigracijskega sistema v ZDA takrat vseeno prišlo, pomembne spremembe pa so bile v imenu varnosti uvedene tudi po terorističnih napadih leta 2001), na koncu vendarle pride do zaključka, da je vpliv civilne družbe na odločitve pristojnih organov oblasti v ZDA še vedno mogoč in je zato participacija vsakega posameznika še kako dobrodošla.

Če na podlagi povedanega, poskušamo primerjati ZDA s stanjem v Sloveniji, lahko kljub upoštevanju pomanjkanja tradicije in mladosti naše države ugotovimo, da tudi slovenski človek kot državljan načeloma ni pripravljen veliko vložiti v poznavanje možnosti za sooblikovanje politik na posameznih družbenih področjih. Javne zadeve ga zanimajo samo v primeru, če neposredno posežejo v njegovo eksistenco ali dom. Takrat se je sicer pripravljen z vsemi močmi boriti za svojo lastnino in morebiti tudi čast, vendar mu pri tem velikokrat primanjkuje znanja o procesih oblikovanja in izvajanja določenih politik, zakonodaji (tudi njegovih pravicah in dolžnostih) ter postopkih državnih organov. Tako mu (pre)večkrat zmanjka domišljenih argumentov za vplivanje na zanj sicer pomembne odločitve, ki jih tako v njegovem imenu in seveda tudi na njegov račun sprejmejo politiki, državni funkcionarji, odvetniki ali uradniki. Dejstvo je, da mnoge ljudi politika ne zanima do te mere, da bi se z njo ukvarjali vsaj zaradi lastnih interesov, kaj šele bolj poglobljeno. Navaden človek politiko doživlja skozi površno sliko, ki mu jo lansirajo dnevni mediji ali različne politične stranke. Le malokdo se zanima za dejanski proces nastajanja politik v smislu odločanju o izboru med različnimi alternativami pri reševanju določenega družbenega problema.

Vendar je konstruktivna participacija državljanov zelo pomembna za gradnjo in ohranitev demokracije. Javni dialog, soočanje argumentov različnih strani, kulturni in interesni pluralizem, zaupanje v pristojne institucije države, državljanom odgovorna javna uprava so temelji, brez katerih ni mogoče tvoriti državne skupnosti. Pri tem ni pomembna le osveščenost vsakega državljana kot posameznika, temveč tudi sposobnost in pripravljenost zaposlenih v institucijah javne uprave za dajanje pobud in strokovnih smernic pri oblikovanju in ne le izvajanju določenih politik ali zakonodaje. Nič manj ni pomembna transparentnost sistema, ki preprečuje zlorabe funkcij in sili v odkrit in bolj sproščen dialog državnih uradnikov z vsemi strankami. Slovenska zakonodaja na podlagi reformnih procesov v javni upravi že nekaj časa omogoča bolj ustvarjalno in samoiniciativno naravnanost javnega uslužbenca, katerega vrednote se spreminjajo. Tako tiha lojalnost nadrejenemu za vsako ceno naj ne bi bila več primarna vrednota državnega uradnika. Cena takšne lojalnosti v smislu zatajitve lastne strokovnosti in vesti, je vendarle previsoka. Posebej zato, ker sodobni svet in neprestane spremembe v okolju, zahtevajo prilagodljivo organiziranost vseh sistemov in tako tudi državne uprave in njenih uslužbencev. Slepo sledenje ukazom ima lahko namreč posledice v smislu nepravične odločitve za človeka, ki je upravičen do zakonitega in korektnega postopka in storitve. To pa posledično povzroča dodatno nezaupanje ljudi in s tem nekredibilnost pristojnih institucij. Zanesljivost javnega uslužbenca se bolj kot v lojalnosti in s tem povezani kvantiteti nalog odraža v njegovem znanju, ustvarjalnosti, interdisciplinarnosti, organiziranosti, odnosu do strank in sploh v osebnosti ter kvaliteti opravljenega dela. Za funkcioniranje takšnega sistema pa so potrebni tudi usposobljeni in predvsem modri vodilni in vodstveni delavci-menedžerji, ki prepoznajo potenciale zaposlenih in jih znajo ustrezno usmerjati v korist organizacije kot celote. Vendar bi bilo napak misliti, da ima takšna znanja in lastnosti samoumevno vsak človek s končano fakulteto. Za vodenje ljudi so poleg formalne izobrazbe potrebne tudi moralne in etične vrline, ki posamezniku na pomembnem položaju preprečujejo samovoljno in arogantno obnašanje do svojih podrejenih in strank. Zato je postopek izbora in ocenjevanja ljudi na tako pomembnih javnih funkcijah velikega pomena za vse državljane in priseljene prebivalce države. Omogočanje nagrajevanja in napredovanja nesposobnih posameznikov nikakor ni v korist razvoja družbe in države. Tudi najbolj domišljeni reformni procesi, ostajajo v igri moči in borbi za položaje v okviru okostenelih birokratskih struktur, (pre)večkrat nedokončani in brez učinka.

Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo vsi ljudje pripravljeni sodelovati v javnem dialogu, posebej zato, ker je to povezano z določenimi znanji in hkrati značilnostmi posameznih osebnosti. Strah pred izpostavljanjem je pri tem najbrž še kako pomemben faktor. Vseeno pa je zaskrbljujoče dejstvo, da se ljudje a pripori počutijo nemočne ali nepoklicane za dajanje pobud, zavzemanje in zagovarjanje stališč, kritično presojo in vrednotenje učinkov posameznih politik in sposobnosti tistih, ki so sicer v okviru svojih funkcij pooblaščeni in s tem tudi odgovorni za zastopanje javnega interesa. Pasivnost je, bolj kot se to lahko zdi na prvi pogled, tudi zaviralka ustvarjalnosti, samospoštovanja in samozaupanja, se pravi temeljev zdrave in drugim prijazne osebnosti. Omejuje horizonte dojemanja sveta in bivanja ter omogoča prevlado enoumja in ideologij. O tem nas sicer uči zgodovina in predvsem različne zgodbe konkretnih ljudi, ki so v življenju izkusili bolečino, ki jo povzročajo neprestane vojne in boj za oblast. Če je kolektivni zgodovinski spomin prekratek, da bi preprečeval ponavljanje napak iz preteklosti, so tukaj vendarle usode posameznikov, ki ostajajo in jim zato ni mogoče pobegniti.

Morebiti je knjiga omenjenega avtorja koristna tudi v smislu odpiranja in poglabljanja vprašanj o povezavi in predvsem razkoraku med splošnimi vidiki političnih in upravnih procesov in intimnimi zgodbami posameznikov, v tem primeru prosilcev za azil. Težko je spregledati dejstvo, da tisti, ki so sprejemali in še sprejemajo ključne odločitve tako v ZDA kot tudi v Sloveniji ali Evropski uniji, pogosto niso sposobni ali pripravljeni uvideti in upoštevati posledic svojih odločitev za določeno osebo ali skupino ljudi. Toda ali si res ni vredno vsaj prizadevati za vključitev perspektive posameznika v perspektivo politike in birokracije? Bojim se, da je pogled od zgoraj le preveč udoben za kaj takega. In to na presenetljivo podoben način kot je udobje nezainteresiranosti in pasivnosti, če ne celo otopelosti, zavora samoiniciativnosti in družbeni angažiranosti navadnega človeka.