Varstvo potencialnih žrtev trgovine z ljudmi

Srečko Šalamon*

Trgovina z ljudmi je danes svetovni problem in je poleg masovnega tihotapljenja ljudi posel, ki omogoča kriminalnim združbam hiter in lahek zaslužek. Na sto tisoče ljudi, predvsem žensk in otrok, je ugrabljenih, zavedenih, ogoljufanih, prodanih, trpinčenih in prisiljenih v suženjsko ali temu podobno izkoriščevalsko razmerje. Pojav je tako silovit, da so organi pregona bolj ali manj nemočni, saj ugotavljajo, da razbitje ene kriminalne združbe prodajalcev in preprodajalcev ljudi porodi več novih. Na ta fenomen vplivata tudi hiter tehnološki napredek in svetovna globalizacija. Trgovina z ljudmi ne zajema zgolj spolne zlorabe, ampak tudi delovno izkoriščanje v smeri suženjskega dela, beračenja, prodaje človeških organov idr. Žrtve so največkrat predmet nasilja, posilstev, pretepanja in drugih oblik fizične krutosti in psihičnega nadlegovanja. Največ žrtev tovrstne trgovine prihaja iz najrevnejših držav sveta (latinskoameriških, afriških, azijskih in držav Jugovzhodne ter Srednje Evrope). Posebej je treba izpostaviti trgovino z ženskami, ki se razlikuje od ostalih oblik tihotapljenja in trgovanja z migranti, saj vključuje prodajo in prisilo žensk v prostitucijo, pornografijo, prisilne poroke in popolno suženjstvo. Spolna diskriminacija, revščina in vojne prisilijo na milijone žensk, da migrirajo v druge države z namenom iskanja zaposlitve ali poroke oziroma da bi se izognile stradanju v matičnih državah. Trgovci največkrat s prevaro, silo ali ugrabitvijo privedejo ženske do stanja, ko postanejo povsem ranljive in se ne morejo več izogniti prisilni prostituciji in suženjstvu. Tiste, ki skušajo pobegniti ali poiskati pomoč, tvegajo kruto maščevanje trgovcev z ljudmi.

Namen tega prispevka je predstavitev vsebine in razsežnosti tovrstnega fenomena, skupaj z vzroki za pojav in uspevanje, predvsem kar zadeva spolno zlorabljanje in zavajanje ranljivih skupin žensk, načinov zavarovanja pred nevarnostjo, da bi postali žrtev, ter organe in organizacije, ki lahko žrtvam pomagajo. V ta namen sem kot osrednji problem izpostavil ranljivo skupino prosilk za azil v Azilnem domu v Ljubljani (v nadaljevanju AD), kot potencialne žrtve trgovine z ljudmi. Sklepi in ugotovitve temeljijo na analizi raziskave, ki sem jo opravil v obliki anketiranja prosilk za azil v AD Ljubljana, Cesta v Gorice 15, v prvi polovici leta 2005.

Trgovina z ljudmi vsekakor ni nov pojav, temveč se neprestano spreminja in konstantno narašča, še zlasti odkar so vzhodnoevropske države pred dobrimi desetimi leti odprle svoje meje. Posebej zaskrbljujoč je nov razvojni trend trgovine z ljudmi, ki se na globalni ravni usmerja predvsem na otroke in ženske, ki se jih obravnava kot blago oziroma proizvode. Balkanske in sosednje vzhodnoevropske države imajo glavno vlogo v trgovini z ljudmi, ki tako že presega nacionalne okvire. Vse več pozornosti je treba posvečati tudi globalnim masovnim migracijam in mehanizmom kontrole državnih meja, kjer lahko še posebej izpostavimo »šengensko« mejo v okviru Evropske unije (v nadaljevanju EU), ki je trenutno najbolj na udaru, kar zadeva masovne ilegalne migracije oz. trgovanje z ljudmi.

»Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) je država izvora, saj so po podatkih policije prodajane slovenske državljanke predvsem mladoletne osebe, ki jih trgovci prodajo na trge Zahodne Evrope. RS je tudi ciljna država, saj je v RS veliko število nočnih lokalov, kjer je poleg klasične ponudbe mogoče dobiti tudi spolne odnose proti plačilu. Spolne odnose večinoma pod prisilo zvodnikov (lastnikov nočnih lokalov) nudijo državljanke iz vzhodnoevropskih držav, ki so v našo državo prišle povsem legalno (s pridobitvijo delovnih viz za delo natakaric in plesalk v ansamblu). Prav tako je naša država tranzitna, saj letno okoli 2000 (nepreverjen podatek) žensk iz Vzhodne Evrope tranzitira našo državo. Že v trenutku, ko potujejo skozi našo državo, so žrtve trgovine z ljudmi, saj so v rokah mednarodnih kriminalnih združb le blago, ki bo na svoji poti do cilja izkoriščano in večkrat prodano. Vse te žrtve ne glede na dejstvo, ali izvirajo iz RS ali jih izkoriščajo v RS ali pa jo samo tranzitirajo, so žrtve, ki so jim kršene osnovne človekove pravice.«

Potencialne žrtve trgovine z ljudmi v AD

Vsekakor je bilo moč že v postopkih usklajevanja nacionalne zakonodaje z evropsko, v kontekstu pristopanja EU, pričakovati določene spremembe in v skladu s tem težave pri izvajanju migracijske politike. Že takoj po uveljavitvi tujske in azilne zakonodaje iz leta 1999 se je število tujcev v RS glede na prejšnja leta drastično povečalo. Sistem na to ni bil pripravljen, zato je prihajalo do velikih težav in kolapsov ob izvrševanju migracijske oz. azilne zakonodaje. V tem okviru na podlagi preučenega gradiva, poročil, projekta proti trgovini z ljudmi in spolnemu nasilju (Project Against Trafficking and Sex and Gender Based Violence -- v nadaljevanju PATS) ter opravljene ankete v AD v Ljubljani ugotavljam in potrjujem, da trgovina z ljudmi v RS obstaja že kar nekaj let, predvsem pa se je razširila s pojavom masovnih ilegalnih migracij v zadnjih šestih letih. V nalogi tako potrjujem že dokazano dejstvo, da so temu pojavu najbolj izpostavljene marginalne skupine ljudi in tiste skupine žensk, ki prihajajo iz bivših socialističnih režimov in drugih totalitarnih političnih sistemov, ki še vedno preživljajo obdobje tranzicije ter ekonomske nestabilnosti. Poleg tega utemeljeno sklepam, da brez delovanja nevladnih organizacij (v nadaljevanju NVO) in finančne pomoči Vlade RS oz. ustreznih ministrstev, tovrstnih problemov ne bo mogoče zajeziti tako zlahka, neustrezna oz. preveč liberalna migracijska in azilna zakonodaja pa bosta kompleksnost in razširjenost pojava samo še stopnjevali.

V tem trenutku je AD lokacija, kjer se nastani največ potencialnih žrtev trgovine z ljudmi, zato sem kot osrednji raziskovalni problem izpostavil predvsem žensko populacijo prosilcev za azil, ki za časa azilnega postopka prebiva v AD ali zgolj tranzitira RS. Največ potencialnih žrtev trgovine z ljudmi je prav med mladoletnicami brez spremstva. V teh primerih je treba biti posebej previden, predvsem kar se tiče starejših oseb, ki spremljajo mladoletno osebo in se izdajajo za njenega družinskega člana ali sorodnika, pa to iz priložene dokumentacije ni razvidno. V ta namen se v skladu z Zakonom o azilu (Ur. l. RS, št. 134/2003 -- uradno prečiščeno besedilo, št. 85/05 -- Odločba Ustavnega sodišča RS in št. 17/06) takoj postavi zakoniti skrbnik, ki nato do konca azilnega postopka ščiti interese in najboljše koristi mladoletne osebe. Seveda pa je nemogoče spremljati vsak mladoletnikov korak, zato sta njihova nezrelost in naivnost še toliko bolj izpostavljeni zunanjim vplivom in tistim ljudem, ki se z njimi želijo okoristiti.

V drugo kategorijo ranljivih skupin spadajo samske ženske. Le-te se po prihodu v AD vedno nastani v ločene prostore od moških prosilcev za azil, da ne bi prihajalo do psihofizičnih ali spolnih nadlegovanj. Treba je namreč vedeti, da je večina moških prosilcev muslimanske veroizpovedi in imajo temu primerno drugačen, manj spoštljiv odnos do žensk. Čeprav ženske v svojih pisnih izjavah navajajo predvsem politične ali ekonomske težave v matični državi, zaposleni v socialni službi AD na podlagi pogovorov z ženskami ugotavljajo, da se jih je kar nekaj v preteklosti že ukvarjalo s prostitucijo in da nekatere to še vedno počnejo, prostovoljno ali prisilno. Tega uradnim organom seveda nikoli ne priznajo, saj se bojijo maščevanja tistih, ki jih v to silijo in zlorabljajo, ali pa se preprosto bojijo, da se jih bo zaradi tega vrnilo nazaj v izvorno državo. Nesodelovanje žrtev prisilne prostitucije in trgovine z ljudmi z organi kriminalnega pregona in nepripravljenost pričanja na sodnih obravnavah vsekakor vplivata na počasnejše in težavnejše odkrivanje kriminalnih združb, kazenski pregon in same obsodbe trgovcev z ljudmi.

Projekt PATS v AD

»Azilni postopki v posameznih državah predstavljajo enega od migracijskih kanalov, ki ga tihotapci lahko izrabijo za transport »človeškega blaga« v ciljne države. To še posebej velja za srednje, vzhodne ter jugovzhodne evropske države z mladimi azilnimi sistemi, skozi katere iz različnih vzrokov prehaja veliko število prosilcev azila na poti v Zahodno Evropo. Državni azilni organi, Visoki komisariat združenih narodov za begunce (United Nations High Commissioner for Refugees -- v nadaljevanju UNHCR) in ostale organizacije, ki delujejo na področju azila, so glede na njihov dostop do nastanitvenih centrov za prosilce za azil v odličnem položaju, da z informacijami in mehanizmi pomoči učinkoviteje naslovijo skupino ljudi, pri kateri obstaja relativno veliko tveganje, da postanejo žrtve trgovcev z ljudmi, kot pa to običajno uspe tradicionalnim informacijskim kampanjam in akcijam pomoči, ki naslavljajo širše skupine. Upoštevajoč omenjena dejstva so sektor za azil pri Ministrstvu za notranje zadeve RS, društvo KLJUČ -- center za boj proti trgovini z ljudmi, Slovenska filantropija -- center za psihosocialno pomoč beguncem in UNHCR združili moči z namenom uresničiti projekt PATS. Osnovna cilja projekta PATS sta vzpostaviti mehanizme za informiranje tistih prosilcev za azil, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti, da postanejo žrtve trgovcev z ljudmi, ter zaščititi žrtve trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, prepoznane med azilnim postopkom v RS.«

»Projekt PATS je opredeljen v okviru akcijskega načrta Medresorske delovne skupine za boj poroti trgovini z ljudmi. Prav tako sta v projekt vključeni Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki projekt podpira in bo tudi v prihodnje podpiralo njegovo širitev in implementacijo ter je zanj zagotovilo 5.000.000,00 SIT in Ministrstvo za zunanje zadeve RS, ki je zagotovilo finančna sredstva v višini 16.400.000,00 SIT. V projektu PATS je društvo KLJUČ prevzelo trimesečno usposabljanje osebe, ki v AD vodi informativne razgovore. Kasneje so se predstavniki društva KLJUČ v dveh primerih vključili v razgovor z navidez potencialnima žrtvama trgovine, za kateri so ocenili, da obstaja dejanski sum, da sta žrtvi. Z mesecem septembrom 2004 pa so pričeli izvajati supervizijo za osebo, ki je zaposlena v AD. V letu 2004 je bilo opravljenih 77 individualnih razgovorov. Slovenska filantropija je od junija do decembra 2004 izvajala informiranje v okviru projekta PATS -- informiranih je bilo 59 moških in 18 žensk. Prevladovali so državljani/ke Albanije, Moldavije ter SČG. Projekt so nato 1. marca 2005 prevzeli zaposleni v društvu KLJUČ in do meseca septembra 2005 informirali 74 oseb (prevladovali so državljani/ke Albanije, Indije, Moldavije, SČG in Turčije).«

Med ključne elemente projekta PATS sodi sistematično zagotavljanje individualnega informiranja, ki ga vodi za to usposobljen delavec iz NVO, za vse samske ženske in otroke brez spremstva, ki so zaprosili za azil, o naslednjih temah:
• opozorilnih znakih in nevarnostih, s katerimi se soočajo žrtve trgovine z ljudmi, ter organizacijah v RS in v glavnih ciljnih državah Evrope, kjer lahko žrtve poiščejo pomoč in informacije;
• spolnem nasilju in kje lahko žrtve poiščejo pomoč v RS;
• HIV/AIDS-u, vključno z informacijo o brezplačnih prezervativih, testiranju in svetovanju v Sloveniji.

»Projekt PATS zagotavlja tudi sistematično distribucijo brošure »the Dictionary« (Slovar) vsem samskim ženskam in otrokom, ki zaprosijo za azil. Brošura nadgrajuje ustno informacijo s pomembnimi informacijami v pisni obliki, kar prispeva k večjemu zavedanju potencialnih žrtev o tej problematiki in s tem tudi olajša njihovo samoprepoznavo kot žrtve. Brošura žrtvam svetuje, kje lahko poiščejo pomoč v RS in v glavnih ciljnih državah v Evropi. Nadalje je cilj projekta tudi zagotavljanje, da imajo vse žrtve spolnega nasilja, identificirane v azilnem postopku, dostop do specializirane pomoči in zaščite (varna hiša, strokovno svetovanje), dostop do nacionalnega azilnega sistema, ko je to primerno, in zagotavljanje ključnih informacij glede dostopa oziroma pomoči žrtvam v drugih evropskih državah (preko kontaktnih naslovov organizacij za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi). Ne glede na navedeno gre pri tem projektu zgolj za informativni razgovor z rizično populacijo prosilcev za azil (dekleta in fantje do 18 leta in samske ženske), nato se sami odločijo, če želijo sodelovati s pristojnimi organi. Projekt izvajata po en moški in ženska iz društva KLJUČ po 4 ure na dan, 4 ure pa sta v pripravljenosti. Nekatere ženske so tako že slišale za tovrstno izkoriščanje in vedo za prostitucijo, spet druge menijo, da se to njim ne more zgoditi, medtem ko je pri tretjih moč zaznati, da so že bile žrtve spolnega izkoriščanja, pa tega nočejo priznati. V ta namen se jim skuša svetovati, kaj lahko same storijo za svojo preventivo oz. na koga se lahko obrnejo ali ukrepajo, če že zapadejo v začaran krog prostitucije in spolnega suženjstva. Ponavadi večina žensk v dveh do treh dneh po razgovoru samovoljno zapusti AD, kar priča o tem, da gre zgolj za ilegalne ekonomske prebežnice.«

Odločitev je torej v njihovih rokah in glede na to, da skoraj vse prosilke za azil, predvsem samske ženske, v roku enega tedna samovoljno zapustijo AD, lahko sklepamo, da se za tovrstna opozorila ne zmenijo kaj dosti in so pripravljene storiti skoraj vse, da bi se rešile nevzdržne ekonomske situacije, ki je običajno glavni razlog za odhod iz matične države. Ženske so največkrat obupane in zaslepljene do te mere, da verjamejo in zaupajo prav vsaki mamljivi ponudbi in tujcem, ki jim obljubljajo raj ter bogat zaslužek v državah EU.

Menim, da je projekt PATS v AD dober, vendar pa bi se le-ta moral pričeti izvajati že nekaj let pred tem, ko so bile ilegalne migracije v RS na višku in ko je skozi RS potovalo največ potencialnih žrtev trgovine z ljudmi. Za primer ponovno navajam leto 2000, ko je za priznanje azila v RS zaprosilo 9.244 tujcev, od tega 1.835 žensk. Dejstvo je, da so te ženske v 99 % zapustile RS, in samo predstavljamo si lahko, kje in kakšno delo opravljajo sedaj glede na to, da so bile med njimi tudi mladoletnice in samske ženske, ki so bile povečini neizobražene, s slabim razumevanjem tujih jezikov, prihajale pa so predvsem z nerazvitih podeželskih območij iz različnih balkanskih, vzhodnoevropskih in afriških držav.

Anketa med prosilkami za azil v AD Ljubljana

S pomočjo raziskave oz. izvedene ankete med prosilkami za azil v AD, kjer sem tudi zaposlen, sem prikazal in analiziral njihovo poznavanje novodobnega pojava, razloge, ki jih v to silijo, in tveganja, ki jih spremljajo na begu iz matične države v »obljubljeno deželo«. Prav tako sem skušal ugotoviti, koliko izmed anketiranih je že bilo žrtev prisilne prostitucije.

V izvedeni anketni nalogi predstavljam vsebinske sklope, rezultate in analizo naloge na temo prostitucije in trgovine z ljudmi, opravljene med rizičnimi skupinami prosilcev za azil v AD. Anketa se je izvajala v času od 28. 1. 2005 do 21. 4. 2005.

Osnovni namen ankete je predstavitev in analiza rezultatov glede poznavanja sodobnega fenomena med rizičnimi skupinami prosilcev za azil v AD ter na podlagi opravljene analize usmeriti pozornost javnosti k razmišljanju o tovrstni problematiki. Podane ugotovitve naj bi bile tudi izhodišče za lažje oblikovanje mnenja glede možnosti izboljšanja oz. zvišanja stopnje zavedanja o nevarnostih in pasteh med prosilci za azil, ki jih prinaša trgovina z ljudmi, ter prikazati korenine oz. izvor psihičnega in spolnega zlorabljanja

Anketni vprašalnik je leta 2001 oblikovala mag. Marjeta Volosko, takrat zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve RS, ki je tudi financiralo prevod anketnih vprašalnikov. Anketne obrazce sem prevzel v društvu KLJUČ, kjer so mi odobrili njihovo uporabo za namene študijske raziskave v sklopu magistrske naloge. V anketnem vprašalniku je zastavljenih 31 vprašanj, ki so razdeljena na 3 vsebinske sklope, in sicer:
• demografski podatki,
• splošna vprašanja o prostituciji in
• vprašanja za žrtve trgovine z ljudmi.
Anketo sem opravil v MNZ RS -- Direktorat za upravne notranje zadeve, Sektor za azil -- AD, Cesta v Gorice 15, Ljubljana (nastanitveni del prosilcev za azil -- mladoletnice, samske in poročene ženske), s pomočjo diplomirane psihologinje, Jere Grobelnik, zaposlene v psihosocialni službi AD, ki je dnevno razdeljevala anketne vprašalnike med prosilke za azil, katerim je podrobneje predstavila vsebino in sam namen ankete ter, kadar je bilo to potrebno, tudi pomagala pri razumevanju vprašanj.
Glede na majhno število izpolnjenih anketnih listov (7) so rezultati prikazani zgolj v obliki tabel in povzetkov odgovorov na vprašanja. Podrobnosti so predstavljene v nadaljevanju.

Uvodne ugotovitve in demografski podatki

V uvodnih ugotovitvah predstavljam število nastanjenih prosilk za azil v obdobju izvajanja ankete in število izpolnjenih anket, starostno in izobrazbeno strukturo ter zakonski, bivanjski in zaposlitveni status prosilk za azil, ki so izpolnile anketni obrazec. Anketa se je izvedla na vzorcu 7 prosilk za azil od skupno 97 prosilk za azil, kolikor jih je bilo nastanjenih v AD v obdobju izvajanja ankete. Prosilke, ki so sodelovale v anketni nalogi, so dokaj različno oz. pomanjkljivo izpolnile anketne obrazce, na kar je najverjetneje vplivalo njihovo slabo razumevanje in odnos do vsebinske tematike ter nezaupanje v anonimnost ankete.

Iz rezultatov, ki so povzeti iz odgovorov na posamezna vprašanja, je razvidno, da so med vsemi anketiranimi prosilkami prevladovale tiste v starostnem razponu od 18 do 23 let. Izobrazbena raven anketiranih niha med nedokončano in dokončano osnovno šolo. Prevladujejo prosilke, ki v matični državi niso bile zaposlene. Kar zadeva zakonski stan, je struktura različna, tako poročene ženske z otroki kot tudi samske. Glede kraja izvora ugotavljam, da večinoma prihajajo iz manjših mest oziroma vasi.

Ob tem moram pojasniti, da ena prosilka ni želela podati nikakršnih demografskih podatkov, ostale pa niso v celoti odgovorile na vsa zastavljena vprašanja, kar je povsem razumljivo, saj se dekleta kljub anonimnosti ankete niso želela izpostavljati. Njihovo zaupanje je še vedno na nizki ravni, kar je najverjetneje posledica travmatičnih preteklih dogodkov, težkega življenja in strahu pred razkritjem njihove identitete in s tem osebnim razvrednotenjem.

Glede nizkega števila anketiranih -- 7 (državljanke BIH, SČG in Makedonije) od skupno 97 nastanjenih prosilk (prevladovale so ženske iz BIH, SČG in Moldavije), podajam obrazložitev.

Večina prosilk je bila nepismenih, zato je bilo njihovo sodelovanje izključeno. Od vseh sprejetih v AD jih je okoli 20 še pred predstavitvijo anketnega obrazca samovoljno zapustilo AD. Prav tako so bile težave z jezikovnim razumevanjem, saj za nekatere etnične skupine ni bilo vprašalnikov z ustreznim jezikovnim prevodom, zato izpolnjevanje anketnih obrazcev ni bilo izvedljivo. Pri razdeljevanju in pojasnjevanju anketnih listov je sodelovala zgolj ena oseba iz psihosocialne službe, ki je bila s psihološkega vidika najbolje kvalificirana za pomoč pri izvajanju ankete. Kljub temu ji ob dodatnih delovnih obveznostih ni vedno uspelo pravočasno razdeliti anketnih obrazcev vsem novo nastanjenim ženskam v AD. Pri mladoletnicah se je ponavadi zataknilo pri njihovih materah, ki niso dovolile, da bi v anketi sodelovale njihove hčere. Nekatere ženske pa so že ob predstavitvi namena ankete zatrdile, da se s tovrstnimi dejavnostmi niti pod razno ne ukvarjajo in da ne mislijo odgovarjati na vprašanja. Tiste, ki so sprva želele sodelovati, pa so se kasneje premislile z različnimi izgovori. Menim, da so jih v to prepričala druga dekleta, ki niso želela izpolniti anketnih obrazcev, saj jim je bilo to pod častjo, ker so se že na začetku dobile občutek, da so obtožene prostitucije in da bi to znalo vplivati na njihov nadaljnji azilni postopek

Na dan zaključka izvajanja ankete dne 22. 4. 2005 je od vseh 97 prosilk, ki so bile v času izvajanja ankete nastanjene v AD, ostalo samo 27 žensk (od tega 26 mater in 1 samska ženska). Okoli 73 % jih je tako samovoljno zapustilo AD še pred uradnim zaključkom azilnega postopka. Povprečno so v AD bivale 1 teden.

Splošna vprašanja in odgovori na temo prostitucije

V tem delu so prosilke odgovarjale na sklop vprašanj, ki se vsebinsko nanašajo na zadeve v zvezi s prostitucijo. Ob tem moram poudariti, da dekleta niso vedno odgovarjala na vsa vprašanja oz. so obkrožila več različnih odgovorov ali pa jih za tem prečrtala in obkrožila druge. Zaradi navedenega si je toliko težje ustvariti celovito mnenje glede verodostojnosti njihovih odgovorov in razmišljanj o tovrstni problematiki.

Iz rezultatov je bilo moč razbrati, da so glavni razlogi, ki potisnejo ženske in dekleta v prostitucijo, v največji meri ekonomske narave. Večina prosilk tako meni, da jih v to prisili predvsem slaba ekonomska situacija, nekatere pa omenjajo tudi željo po dodatnem zaslužku in luksuznih dobrinah. K temu jih največkrat zvabijo mamljivi oglasi o visokih zaslužkih, ponavadi se za to odločijo tudi same ali pa jih prepriča njihov partner. Nekatere tudi vedo, da se za mamljivimi ponudbami skriva prostitucija, vendar se kljub temu zavestno odločijo za opravljanje tovrstnega poklica. Nadalje večina prosilk pove, da v matičnih državah še niso zasledile opozoril na temo nevarnosti mednarodne trgovine z ljudmi, v RS pa si želijo ostati dlje časa, mogoče tudi za vedno.

Vprašanja in odgovori, ki zadevajo žrtve trgovine z ljudmi

V tretjem sklopu vprašanj sem obdelal in analiziral najbolj občutljivo temo, ki zadeva žrtve trgovine z ljudmi. Ob tem moram omeniti, da dve prosilki nista odgovarjali na zastavljena vprašanja, dve sta odgovorili zgolj na eno vprašanje, ostale pa so zopet dokaj različno označevale odgovore, jih tudi popravljale, nekatera vprašanja pa povsem izpustile. Na vprašanja, ki so se konkretno nanašala na žrtve trgovine z ljudmi, je odgovarjala zgolj ena prosilka, vendar je tudi ta nekatere odgovore naknadno prečrtala in nato obkrožila druge.

Analiza odgovorov kaže na to, da tihotapci prosilkam ne omenjajo ničesar v zvezi s prostitucijo in prav tako jih nikoli več ne vidijo. Ena izmed prosilk je pri vprašanju, ki se je nanašalo na nasilnost oseb, za katere je delala, odgovorila, da so jo večkrat posilili in kaznovali ter ji omejevali svobodo gibanja. Prav tako so ji pobrali ves denar, ji grozili in jo ustrahovali. Kot že povedano, je te odgovore naknadno prečrtala in odgovorila, da te osebe nikoli niso bile nasilne do nje. Kljub navedenemu so jo odpeljali k zdravniku, če je bila bolna. Spolne usluge je morala nuditi v barih in nočnih klubih, v klubih, zaprtih za omejeno družbo, v najetih stanovanjih in na ulici, vendar ni bila vezana na »normo«. Ob tem je tudi povedala, da njeno življenje ne bo več enako in da se njena pričakovanja o sanjski zaposlitvi niso uresničila ter da si želi vse skupaj čimprej pozabiti. Prosilke v večji meri ne bi pričale na sodišču proti zvodnikom oz. le v primeru, če bi jim bila zagotovljena zaščita in urejen ustrezen status v RS. Za vstop v RS niso potrebovale vizumov. Na vprašanje, ali se imajo za žrtve trgovine z ljudmi za namene spolne zlorabe, so enotno odgovorile, da ne. Če bi se znašle v hudi stiski, bi poizkušale poiskati pomoč preko NVO ali državnih organov.

Na podlagi zgoraj zbranih in preučenih odgovorov lahko zaključimo, da le-ti potrjujejo že ugotovljena dejstva, ki sem jih predstavil v magistrski nalogi, in sicer: ženske oz. mlajša dekleta (prosilke za azil), katerih namen je ilegalno vstopiti v določeno zahodnoevropsko državo, v tem primeru RS, prihajajo iz manjših mest in vasi, v večji meri so neizobražene in nezaposlene. Tudi če pridejo v spremstvu moških, to še ne pomeni, da so to njihovi možje ali partnerji. Na prostitucijo gledajo kot na trenutni izhod iz težke življenjske situacije in z namenom izboljšanja finančnega položaja. Njihovi odgovori tudi potrjujejo slabo angažiranost državnih organov na podoročju ozaveščanja in izobraževanja javnosti o nevarnostih in pasteh trgovine z ljudmi v izvornih državah prosilk za azil.

Glede na to, da je več kot 70 % anketiranih prosilk v času po končani anketi, glede na pretekla statistična opažanja pa najverjetneje še preostalih 30 %, v roku 1 tedna samovoljno zapustilo AD, lahko zaključimo, da gre v večini primerov za ekonomske migrantke in da je RS zanje zgolj tranzitna država. Od vseh anketiranih (7) je vsaj ena prosilka že bila žrtev trgovine z ljudmi in tudi okusila ponižujoče ravnanje v obliki psihičnega in fizičnega zlorabljanja. Njeni odgovori potrjujejo vsesplošne domneve, da se prisilna prostitucija odvija tudi v nekaterih nočnih klubih po RS in v drugih družbenih krogih. Verjetno bi bil odstotek anketiranih, kakor tudi žensk, ki so se že ukvarjale s prostitucijo, še višji, če bi bilo njihovo zaupanje v namen anketne naloge večje. Ženske si ne upajo spregovoriti o občutljivih zadevah v zvezi s prostitucijo, saj se bojijo, da bi to vplivalo na odločanje v azilnih postopkih in bi jih zaradi tega vrnili v matično državo. Tudi oseba, ki je odgovarjala na vprašanja, ki zadevajo žrtve trgovine z ljudmi, se je nato premislila in odgovore prečrtala. Psihološka priprava na izpolnjevanje anketnega obrazca, ki jo je nudila psihologinja v AD, največkrat ni pomagala. Večina prosilk preprosto ni bila pripravljena sodelovati v tovrstni anketi. Največja ovira je bila njihova nepismenost, ki je onemogočala izpolnjevanje in razumevanje anketnih obrazcev. Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da je njihova neukost posledično vplivala na lahkovernost in naivnost ob sprejemanju mamljivih ponudb o bogatih denarnih zaslužkih v zahodnoevropskih državah. Čeprav večina žensk ni končala v mreži trgovine z ljudmi, pa je bilo dovolj že to, da so plačale visoke denarne vsote za svoj prevoz v eno izmed evropskih držav, v kateri se njihova pričakovanja niso uresničila v meri, kot so si to predstavljale.

Kljub navedenim ugotovitvam opažanja psihosocialne službe kažejo na to, da se nekatere prosilke ukvarjajo s prostitucijo, čeprav tega v anketi niso želele povedati. Prostitucija se odvija tudi po sobah v AD, seveda na prikrit način, poleg tega nekatere ženske in dekleta občasno plešejo tudi v barih in nočnih klubih. Eden izmed pokazateljev prostitucije v AD bi lahko bile samske ženske iz vzhodnoevropskih držav, ki pridejo v spremstvu t. i. možev, čeprav zakonske zveze ne morejo izkazati z nobenim uradnim potrdilom. V teh primerih bi lahko govorili o njihovih strankah ali pa tudi o trgovcih z ljudmi.

Na osnovi vsega ugotovljenega je torej povsem utemeljeno razmišljanje, da ženske, ki potujejo skozi RS, po vsej verjetnosti končajo v začaranem krogu prostitucije ali prisilnega dela, saj jim njihovi osebni profili (nizka stopnja izobrazbe, neznanje tujih jezikov, mladost ipd.) pravzaprav ne omogočajo, da bi dobile zaposlitev oz. si uredile status na tak način, da ne bi bile izkoriščene ali zlorabljene. Z ustreznimi ukrepi vladnih in nevladnih sektorjev na področju preventive in preprečevanja trgovine z ljudmi je tako treba pričeti že v izvornih državah prosilk za azil, saj je kasneje največkrat že prepozno.

Sklep

RS je kljub majhnemu številu žrtev kaznivih dejanj s področja trgovine z ljudmi storila veliko predvsem na področju preventive. RS se je v teh primerih žal izkazala za ciljno, tranzitno in tudi izvorno državo trgovine z ljudmi. Prav tako se je okrepila vloga nevladnega sektorja, ki je v zadnjem letu pomagal že kar nekaj žrtvam. »Od ustanovitve društva KLJUČ -- center za boj proti trgovini z ljudmi, novembra leta 2001 pa do novembra leta 2005, so v društvu nudili eno izmed oblik pomoči okoli 60 osebam s predpostavko, da gre za žrtve trgovine z ljudmi. Najpogostejše oblike pomoči so bile: umik iz ogrožene situacije, psihosocialna pomoč, krizna namestitev in pomoč pri povratku v izvorno državo.V letu 2004 je bila tako nudena asistenca 25 žrtvam trgovine z ljudmi, medtem ko se je v letu 2005 (do meseca novembra), predvsem zaradi finančnih težav NVO, tovrstna pomoč odklonila 11 (potencialnim) žrtvam trgovine z ljudmi, še vedno pa je bila ena izmed oblik pomoči nudena 16 osebam (svetovalni osebni in telefonski pogovori, kratkotrajna psihosocialna pomoč, pomoč pri ponovnem vzpostavljanju stika z družino in z drugimi NVO ipd.).«

Glede na geostrateški položaj Slovenije v Evropi in s tem stalno prisotnost tega fenomena bo treba še intenzivneje delovati na vseh področjih preventive, kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj in pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Na podlagi analize anketne naloge, opravljene med prosilkami za azil v AD, zaključujem, da le-ta potrjujejo že ugotovljena dejstva o osebnih profilih žrtev, ki sem jih predstavil skozi samo nalogo. V večini primerov prosilk za azil gre za ekonomske prebežnice, saj je RS zanje zgolj tranzitna država. Od vseh anketiranih je vsaj ena prosilka že bila žrtev trgovine z ljudmi in tudi okusila ponižujoče ravnanje v obliki psihofizičnega zlorabljanja. Njeni odgovori potrjujejo vsesplošne domneve, da se prisilna prostitucija odvija tudi v nekaterih nočnih klubih po RS, prosilke pa so predvsem mlajše in neizobražene ženske, ki prihajajo iz podeželskih krajev in mestnih obrobij v želji za iskanjem lepše prihodnosti in finančne preskrbljenosti.

Kljub temu da RS v zadnjih štirih letih intenzivno deluje na področju boja proti trgovini z ljudmi, je najprej treba pričeti z izvajanjem preventivnih ukrepov in ozaveščanjem rizičnih populacij v izvornih državah prosilcev za azil. To velja predvsem za manj razvite države, kjer je korupcija v političnih krogih in javnem sektorju še vedno prisotna, gospodarstvo pa povsem na dnu. Ključnega pomena se mi zdi tudi hitro in kakovostno ukrepanje vladnih institucij oz. organov kazenskega pregona na področju preprečevanja ilegalnih migracij in odkrivanja kriminalnih združb, ki tihotapijo in trgujejo z ljudmi, predvsem kar zadeva poostreni nadzor meja. Glede na to, da je število tujcev oz. prosilcev za azil v zadnjem času zopet v porastu, bi bilo treba tudi na tem področju ustrezno ukrepati, saj bi se v nasprotnem primeru znalo ponoviti leto 2000, ko je bilo skupaj 35.892 ilegalnih prehodov državne meje. Ob tem sem prepričan, da bi tudi program PATS in drugi zastavljeni projekti za delo z rizičnimi skupinami v AD prav gotovo izgubili svoj namen, saj bi bilo ob povečanem pretoku tujcev in ob relativno majhnem številu zaposlenih skorajda nemogoče kakovostno izvajati azilne postopke ter ostale zastavljene programe in ukrepe glede boja proti trgovini z ljudmi. Omenil bi tudi potrebo po strokovnejših socialnih delavcih in psihologih, ki bi znali vzpostaviti pristen prvi kontakt z žrtvami trgovine z ljudmi in si pridobiti njihovo zaupanje.

Naj na koncu še enkrat opozorim na nujnost večjega sodelovanja med policijo, delovnimi inšpektorji in pristojnimi migracijskimi organi pri varovanju žrtev in odkrivanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. Najtežje je namreč odkriti trgovino z ženskami, ki se nam odvija pred očmi. V najrazličnejših barih kot erotične plesalke nastopajo ženske, ki sicer na videz prostovoljno sodelujejo v prostituciji, mnoge pa v resnici v to silijo razmere, v katere so ujete. Zato je potrebno, da se občutljivost poveča že pri izdaji delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje in se o znakih kaznivih dejanj redno poroča policiji in NVO, ki so zadolžene za zaščito žensk, žrtev trgovine.

Ob vsem navedenem pa je treba razlikovati med tihotapljenjem in trgovanjem z ljudmi. Vertikalno sta tihotapstvo in trgovina povezana s kaznivimi dejanji, korupcijo in ponarejanjem dokumentov, ki v EU narašča. Medtem ko je tihotapljenje migrantov kaznivo dejanje proti državi in večinoma združuje interese tihotapljenih in tihotapcev, trgovina z ljudmi predstavlja kaznivo dejanje zoper ljudi (žrtve trgovine) in nastaja iz izkoriščevalskih namenov. Kljub navedenim razlikam se lahko tihotapljenje kaj kmalu sprevrže v trgovino z ljudmi. Dejstvo je, da se v večini primerov z obema oblikama dejavnosti ukvarjajo iste kriminalne združbe, pri čemer so uporabljene podobne metode dela kakor tudi iste tihotapske poti. To je tudi razlog težke statistične ločljivosti v postopkih obravnave, ko je treba ugotoviti, ali so prijete osebe posredno žrtve tihotapljenja ali trgovine z ljudmi. In prav to nerazlikovanje s strani državnih varnostnih organov največkrat privede do tega, do so žrtve ponavadi obravnavane zgolj kot kršitelji zakona oz. ilegalni migranti in ne kot osebe, ki so bile z novačenjem prodane in prisiljene v spolno industrijo, da bi odplačale svoj dolg. RS ima v migracijskih tokovih z vzhoda in juga na zahod Evrope v glavnem tranzitno vlogo. Problem tako RS kot Evrope je ustrezna migracijska politika, katere nedorečenost je tudi eden izmed povodov, ki jih izkoriščajo posamezniki in organizacije za svoje ilegalne dejavnosti.

Glede na to, da se spopadamo z zelo razvitim organiziranim kriminalom, ki ga ni moč tako zlahka premagati, se je treba še bolj vneto in srčno zavzeti za nedolžne žrtve trgovine z ljudmi po vsem svetu, da kljub vsem zlorabam ostanejo ljudje.

LITERATURA IN VIRI

Anketiranje prosilk za azil v Azilnem domu v Ljubljani, Cesta v gorice 15, v obdobju od 28. 1. 2005 do 21. 4. 2005.
Intervju z zaposlenim v društvu Ključ, ki v okviru projekta PATS opravlja informiranje v AD, dne 22. 04. 2005.
Intervju z Jero Grobelnik, diplomirano psihologinjo, zaposleno v psihosocialni službi v AD, dne 22. 05. 2005.
Letno poročilo društva Ključ -- center za boj proti trgovini z ljudmi -- Ljubljana, za leto 2003.
Letno poročilo društva Ključ -- center za boj proti trgovini z ljudmi -- Ljubljana, za leto 2004.
Polletno poročilo društva Ključ -- center za boj proti trgovini z ljudmi -- Ljubljana, o izvajanju projekta PATS v AD Ljubljana v prvi polovici leta 2005.
Zakon o azilu. Ur. list RS, št. 134/2003, uradno prečiščeno besedilo, št. 85/05 -- Odločba Ustavnega sodišča RS in št. 17/06.
Trgovina z ljudmi v Sloveniji -- fikcija ali realnost (2005) Zbornik prispevkov okroglih miz »Trgovina z ljudmi«. Fakulteta za socialno delo, društvo KLJUČ, SEECRAN in druge NVO.


POVZETEK

Trgovina z ljudmi kot sodobna oblika suženjstva pomeni globalen družbeni problem in je ena najbolj donosnih dejavnosti mednarodno organiziranega kriminala, saj ne zajema zgolj spolne zlorabe, ampak tudi delovno izkoriščanje v smeri suženjskega dela, beračenja, prodaje človeških organov idr. Trenutno je AD lokacija, kjer se nastani največ potencialnih žrtev trgovine z ljudmi. V članku tako potrjujem že dokazano dejstvo, da so temu pojavu najbolj izpostavljene marginalne skupine ljudi in tiste skupine žensk, ki prihajajo iz bivših socialističnih režimov ter drugih totalitarnih političnih sistemov, ki še vedno preživljajo obdobje tranzicije in ekonomske nestabilnosti. Slovenija je kljub majhnemu številu žrtev kaznivih dejanj s področja trgovine z ljudmi veliko storila predvsem na področju preventive. Glede na geostrateški položaj Slovenije v Evropi in s tem stalno prisotnost tega fenomena bo treba še intenzivneje delovati na vseh področjih preventive, kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj in pomoči žrtvam trgovine z ljudmi.

KLJUČNE BESEDE

Trgovina z ljudmi, ilegalne migracije, prostitucija, žrtve trgovine z ljudmi, spolno zlorabljanje, azilni dom, prosilci za azil, nevladne in medvladne organizacije, društvo KLJUČ.


SUMMARY

Trafficking in people, as a contemporary form of slavery, is a global social problem and is one of the most profitable activities of the international organised crime, since it does not exclusively include sexual abuse but also exploitation in terms of slavery, mendacity, selling human organs etc. The Asylum Home in Ljubljana is currently the place where the most potential victims of trafficking in people are staying. In my thesis I therefore confirm an already proven fact that the most exposed group are those women, coming from the former socialist countries or other totalitarian political regimes, still undergoing the process of transition as well as economic instability. In spite of a small number of crimes connected with trafficking in people, Slovenia has achieved a lot, particularly in the field of preventive activities. In the light of the Slovenia’s geographical position in Europe and the constant presence of the phenomena, it will be necessary to work more intensively in all the fields of preventive activities, criminal prosecution of perpetrators and assistance to the victims.


KEY WORDS

Trafficking in people, illegal migration, prostitution, victims of trafficking in people, sexual exploitation, Asylum Home, asylum applicants, non governmental organisations, Ključ Society.