Irena Zajc

Diskirminacija je dandanes pogosto (zlo)rabljen pojem in vprašanje je, če ga prav razumemo. Če uporabimo sociološko definicijo, navaja diskriminacijo kot dejanja, oziroma nenaklonjeno obravnavanje vseh oseb, družbeno pripisanih neki karegoriji. Diskriminacija temelji na na stereoptipih določene skupine ljudi (Haralambos, Holborn, 2001) Najpogosteje se omenja rasna diskriminacija, ki pa še zdaleč ni edina. Skoraj na vsakem koraku je moč opaziti diskriminatoren odnos do drugačnosti na samo na raso in etnično pripadnost, pač pa tudi odnos do telesno, senzorno in intelektulano oviranih ljudi, do drugače spolno usmerjenih, do žensk, do zasvojenih, do brezdomcev,...skratka vsakdo, ki kakorkoli odstopa od vrednot sodobnega hiperrealnega sveta, je (vsaj občasno) diskriminiran.
Avtorica te naloge sem bila pred nedavnim priča pogovoru o tem, da je urbana družba bolj diskriminatorna od ruralne in nekateri so to trditev celo zelo suvereno zagovarjali. Pa vendar, ko se začno zbirati argumenti “za” in “proti”, ta teza hitro pade.

Če se površno ozremo okoli sebe in skušamo ugotoviti, če je diskrimincaija prisotna v naši najbližji sredini – npr. manjšem kraju ali vasi, se zdi, da je res ni. Soseska je prijazna, miroljubna, vsak se briga zase... vendar je to zares le zelo bežen pogled. Kakor hitro pa skušamo napeljati pogovor na drugačnost, pa se situacija, predvsem pa ljudje pokažejo v drugi luči. Eden tipičnih, v nebo vpijočih primerov so aktualni Strojanovi. Soseska slovi po “dobrih, delavnih in strpnih” prebivalcih vse dokler se ne razširi vest, da namerava lokalna skupnost v zapuščeni hiši namestiti romsko družino. Od tistega trenutka dalje se govori le še o varnostih ukrepih in o peticiji ter o možnosti zavarovanja vaške skupnosti, ki je vse do tega trenutka živela v miru. Nadaljevanje zgodbe je jasno, namestitev je skoraj soglasno prepovedana in nezaželena, torej je na tem mestu sploh ne gre posebej opisovati.

Naslednji primer: del starejše hiše se daje v najem in vseliti se želi mešan par – on priseljenec iz Irana s priznanim statusom begunca ter njegova žena Slovenka, ki bo v kratkem rodila. Stanodajalec je pogodbo najprej celo podpisal, kajti dogovor je potekal preko posrednika. Ko pa je videl visoko nosečo žensko in poleg nje moškega olivne polti, ki se je trudil s slovenščino, je dogovor hitro preklical in najemno pogodbo prekinil.

Zgovoren primer, ki naj bi bil glavna nit tega pisanja je primer razvezane ženske, ki je bila prej tudi cerkveno poročena in se želi nekaj let po formalni civilni razvezi ločiti tudi cerkveno. Upoštevajoč cerkvene kanone, ki so segregirani od civilnega prava, se obrne na cekveno sodišče s prošnjo po razveljavitvi oziroma izničenju “svetega zakona”. Tu pa nastane problem. Dolgotrajno pojasnjevanje, zavračanje vlog kot nepopolne (kar se kasneje izkaže za čisto nagajanje in malomarnost s strani institucije, kajti vloga je bila že v začetku korektna), argumentiranje ter sklicevanje na cerkvene zakone (kanone) omenjeno prizadeto izmučijo ter odvrnejo od nadaljnega boja z pravnimi mlini. Tragikomika primera je v tem, da RKC ne izpolnjuje oziroma ne izvršuje svojim pravil striktno in za vse enako. Dobesedno pred očmi prizadete se namreč drug par brez težav razveže (oz. se cerkveno sklenjena zakonska zveza izniči) in se kasneje poroči na novo (seveda z drugima partnerjema) – spet cerkveno.

Da je delovanje RKC diskriminatorno, se kaže že stoletja, saj se verski dostojanstveniki ravnajo po čisto človeških kriterijih, ki pa so žal prepogosto nizkotni in sprijeni.
Cerkvena poroka, razveza, neveljavnost le te in pa predvsem odvračanje od cilvilne poroke kot edine oblike formalizacije so stoletja bili središče dogovorov, usklajevanj ter prevpraševanj cerkve (Cvirn, 2005). Spremembe in prirejanja so nazorno kazali, kako so bila pravila popravljena in nekaterim po meri pisana na kožo. Predvsem so bila ta pravila vedno bolj v prid moškim in nepravična do žensk. Moški so (kot pogosto bolj izobraženi in bolj pismeni od žensk) znali poiskati luknje v zakonu. Nekateri so celo zamenjali vero - prestopili so iz rimokatoliške v pravoslavno, se tam po njihovih zakonih ločili ter ponovno poročili. Ženske pa so kot katoličanke ostale še vedno poročene in zato tudi obsojene na osamitev ter dosmrtni celibat, če so želele ugajati družbenim normam.
V 19. in začetku 20. stoletja so tudi na Avstrijskem in Ogrskem precej pogosto iskali možnosti sprememb, polemike so bile celo na dnevnem redu državnega zbora. Nek poslanec se je zavzel za revizijo, hkrati pa je menil, da so določila cerkvenih zakonov popolnoma razumljiva, saj bi sicer vstopali in izstopali iz zakonske zveze kot v čebelnjak, kar pa ni zaželjeno. Torej se je treba za razvezo malo potruditi in v najbolj kritičnih primerih se naj potem razveza tudi izpelje. Nikjer pa ni zapisano, kaj je bilo merilo za “najbolj kritične” primere.
Predlaganih je bila vrsta sprememb, katerih pa večina ni prišla v veljavo. Izvajane so bile velike polemike v državnem zboru (1901 leta), pa tudi ankete ter mnenja strokovnjakov. Med anketiranci vprašalnika o obstoju instituta “zakona” je bil tudi S. Freud, ki je zelo jasno izrazil stališče na postavljeno vprašanje, ali naj bo zakon razvezljiv: Odgovoril je: “Nerazvezljivost zakona nasprotuje pomembnim etičnim in higijenskim načelom ter psihološkim izkušnjam. Še posebej je nepravično do žensk, ki so zaradi naravnih okoliščin bile prisiljene vstopiti v zakon v rani mladosti, ki so za zakon duševno popolnoma nezrele in ki so zaradi družbenih pričakovanj prisiljene vstopiti v zakon brez poznavanja ljubezenskega življenja. “ Freudu se je zdela “sukcesivna poligamija” (možnost razveze ter ponovična sklenitev zakona) povsem združljiva z normami moderne družbe. Za reformo poročne zakonodaje pa se je zavzel tudi zaradi negativnih posledic spolne vzdržnosti (Cvirn, 2005).
Če se povrnemo nazaj v sedanjost lahko ugotovimo, da je tudi sedaj možnost razveze oziroma izničenja cerkvene poroke odvisna od tega, kako “težak” je primer. Žal se v omenjenem primeru teža meri v kvantiteti bančnega računa in poznanstev. Kdo daje cerkvi tako diskrecijsko pravico, da “stranki”, ki navaja razpad zakonske zveze zaradi neplodnosti, reče:
“Otrok je božji dar in ne pravica staršev, da jih imajo. Če tega ni, bi pač morali to sprejeti kot božjo voljo....” Če je mož zaradi ženine neplodnosti odšel in se ponovno poročil, pa je sedaj to menda njen problem in ne težava cerkve, kajti pred oltarjem je nekoč obljubila, da bo(sta) ostala zvesta drug drugemu v sreči in nesreči,....
Osebe, ki se znajdejo v takem položaju kot omenjena, naj torej svojo “neumnost”, da so sklenile zakon tudi pred oltarjem, pripišejo sebi in naj ne pričakujejo od cekve kot institucije, da jim bo situacijo olajšala. Ko se sprašujemo o diskriminatornosti, je treba poudariti, da oseba živi v majhnem in “tako prijaznem” okolju, da se opazi vsak njen korak. To pa za seboj potegne mnogo bolečih izkušenj: obrekovanje, posmeh, pa tudi zgražanje nad novo življenjsko skupnostjo, ki ni po meri družbe, saj živita brez otrok. Če situacijo malo karikiramo, bi celo lahko dejali, da cerkev poleg diskriminatornega odnosa do svojih “ovčic” vzpodbuja celo poligamijo, kajti v omenjenem primeru, ki pa je zelo pogost pojav, je oseba poročena z dvema moškima - z enim cerkveno in drugim civilno!

Literatura:
B.Babič, S. Dragoš, R. Zupančič (2007), Mala dežela velike diskriminacije. Ljubljana: KUD Priložnost.
J.Cvirn (2005), Boj za sveti zakon. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije
M.Haralambos, M. Holborn (2001). Sociologija – Teme in pogledi. Ljubljana, DZS