Socialno delo s prosilci za azil - Irena Zajc, junij 2005

1. UVOD

1.1. Koncepti prostovoljnega dela

Konceptualizacija prostovoljnega dela s prosilci za azil in begunci je vsekakor temelj za uspešno delo, načrtovanje aktivnosti in doseganje (ovrednotenje) zastavljenih ciljev. Predstavlja okvir in kompas za uspešno in odgovorno delo z ljudmi in za ljudi.

»Dejavnosti, ki jih imenujemo prostovoljno delo, lahko razlikujemo glede na različne dimenzije« (Flaker, 2001: 306). Glede na to, bi lahko prostovoljno delo s prosilci za azil in begunci konceptualizirali kot delo namenjeno konkretnim uporabnikom, ki poteka dalj časa (dejavnost in ne akcija) in je namenjeno drugim (uporabnikom-prosilcem za azil in beguncem) in tudi sebi (prostovoljcu). Pri tem je vključeno tudi nekaj dela v senci (prevoz prostovoljcev itd.) ter veliko venakularnega (samobitnega) dela.

Glede na konkretno vsebino dela in znanj (sama sem delala v skupini s študenti in študentkami različnih fakultet in letnikov študija) ter osebnostnih značilnosti, bi lahko delo naše skupine uvrstili med neplačano, nepoklicno (sama sem redno zaposlena na drugem področju in sem zaradi posebnega zanimanja za socialno delo in delo z ljudmi vpisala izredni študij socialnega dela), ljubiteljsko prostovoljstvo ali tudi prostovoljsko socialno delo.

Vsebinska konceptualizacija prostovoljnega dela s prosilci za azil in begunci je sicer povezana tudi z opredelitvijo migracij v širšem smislu (npr. azil, imigracije, migracijski tokovi, integracija).

1.2. Predstavitev projekta

V organizacijskem okviru Slovenske filantropije – Centra za psihosocialno pomoč beguncem, sem sodelovala pri projektu »Družabne aktivnosti/dejavnosti v Azilnem domu«, v okviru katerega naj bi prostovoljke in prostovoljci pripravljali družabne večere z zabavnim programom, kulturne in športne aktivnosti za prosilke in prosilce za azil, druženja ter pogovore s prosilkami in prosilci za azil ter informiranje. Slovenska filantropija je združenje za promocijo prostovoljstva, v okviru katerega poleg Centra za psihosocialno pomoč beguncem deluje tudi Center za promocijo zdravja.
S Slovensko filantropijo sem namreč sodelovala že pred tem in bila tako tudi udeleženka različnih izobraževanj (usposabljanj in seminarjev): Prostovoljno delo na področju medkulturne komunikacije (2 seminarja) in Izobraževanje za skrbnike otrok brez spremstva. Odločitev za prostovoljno delo s prosilci za azil je bila torej moja, saj me problemi migracij in v njihovim okviru prosilcev za azil ter beguncev zelo zanimajo. Tako sem tudi pomagala beguncu (s priznanim statusom) iz Irana pri urejanju dokumentacije za njegovo bivanje in delo pri Upravni enoti v Ljubljani, Zavodu za zaposlovanje in drugih institucijah ter se tudi konkretno soočila s problemi beguncev pri vključevanju v slovensko družbo.

Pomembno je povedati, da je bil v času moje vključitve omenjeni projekt prijavljen za sofinanciranje pri Mestni občini Ljubljana, vendar ga ta ni finančno podprla. Kljub temu smo nadaljevali z aktivnostmi pomoči pri integraciji prosilcev za azil, ki jih Slovenska filantropija kot nevladna in neprofitna organizacija že nekaj časa izvaja v Azilnem domu. Lahko bi rekli, da je projekt le nadaljevanje dela vseh aktivnosti Slovenske filantropije na področju nudenja psihosocialne pomoči prosilcem za azil in beguncem. Prosilci za azil (in begunci) so zaradi preživetih vojn, travm ali utemeljenega strahu pred preganjanjanjem (zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni socialni skupini ali političnemu prepričanju) s strani političnega režima v matični državi uvrščeni v najbolj občutljivo skupino migrantov, ki ji je na podlagi Ženevske konvencije in njenih protokolov namenjeno posebno mednarodnopravno varstvo. Pri tem projektu smo se osredotočili le na prosilce za azil, ki v času čakanja na odločitev o njihovih prošnjah poleg strokovne pomoči potrebujejo tudi kvalitetno družbo, aktivnosti in neformalni pogovor o svojih problemih.

2. OPIS DELA

2.1. Cilji in udeleženci projekta

Vsekakor so bili nekateri cilji projekta (predavanja o slovenski družbi, kulturi ter ustavni ureditvi-orientacija v slovenski družbi; seznanjanje prosilcev za azil z njihovimi pravicami in dolžnostmi v azilnem postopku ter pri integraciji; športne aktivnosti (fitness, karate), kultura (kino) zaradi pomanjkanje sredstev že kmalu precej skrčeni. Zato smo se osredotočili na pripravo in izvedbo različnih delavnic za ustvarjalno popestritev dolgotrajnega čakanja prosilcev na odločitev pristojnega organa Ministrstva za notranje zadeve (Direktorat za migracije, Sektor za azil, Oddelek za azil) o njihovih prošnjah za azil. Prav tako smo organizirali potopisna predavanja in poskušali vzpostaviti kvaliteten (medkulturni) odnos z raznoliko skupino otrok ter odraslih žensk, moških različnih starosti in kulturnih korenin. Prosilci namreč prihajajo iz različnih delov sveta: Srbije in Črne gore (Kosova), Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije, Irana, Iraka, Pakistana, Afganistana, Turčije, Sudana, Etiopije, Kameruna, Alžirije, Libanona, Sierra Leone, Liberije itd.

V okviru projekta sem delala v skupini sedmih prostovoljk in enega prostovoljca. Dejansko smo bile aktivne le štiri prostovoljke, katere smo ne glede na različne smeri študija (socialno delo, pedagogika-andragogika, antropologija) in osebnostne razlike, po moji oceni dovolj homogeno, usklajeno in prijateljsko izvajale načrtovane aktivnosti v Azilnem domu. Že na začetku smo poskušale vzpostaviti odnose zaupanja s prosilci za azil, kar ni bila ravno lahka naloga. Prosilci namreč živijo v precejšnji negotovosti. V Azilnem domu so prevečkrat obravnavani le kot številke pod strogim nadzorom pristojne institucije Ministrstva za notranje zadeve. V večini primerov jim ta ne nudi ustrezne psihosocialne pomoči. Posebej občutljiva skupina so otroci brez spremstva in drugi otroci, ženske ter starejši ljudje. Pri tem je seveda potrebno upoštevati, da je kompleksen položaj vseh ljudi, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v vlogi migranta. Na podlagi pripovedovanj nekaterih prosilk smo lahko ugotovili, da so zaradi »prostorske stiske« (Azilni dom pa je nov), v skupnih sobah nastanjene Srbkinje in Muslimanke, kar nemalokrat sproža nesporazume in konflikte med njimi. Predvsem je v Azilnem domu prisotno precej psihičnega nasilja (med samimi prosilci ter s strani uradnikov do prosilcev), kar je vplivalo na kompleksnost in odgovornost našega dela. Tako sem v svojem dnevniku na nekem mestu (11. november 2004) zapisala:
»Danes je prišlo malo ljudi, pravzaprav so se v klubski sobi pojavile le ženske. Čutiti je napetost v zraku. Ponoči so se dogajale neprijetne stvari. Na oddelku je več Muslimank in Srbkinj in prihaja do medsebojnih obračunavanj, sicer večinoma na verbalni ravni, nekaj hude krvi pa se kaže tudi v razbijanju inventarja. Zato je naše današnje srečanje usmerjeno v to, da skupaj ugotavljamo, kaj lahko posameznica naredi za znosnejše odnose. Predlagamo jim, da se naslednji dan pogovorijo s socialno delavko, a so skeptične, ker trdijo, da je pristranska…pazim, da ne zapadem v enostranske interpretacije dogodkov, skušam ugotoviti, kaj je res in naslednji dan govorim z mentorico v Slovenski filantropiji, ki pravi, da problem pozna in da so to težave, ki so ves čas prisotne, a jih vsak na svoj način podpihuje.«

2.2. Kronološki povzetek dela projekta oziroma lastnega dela

Že spomladi leta 2004 sem se dogovarjala s SF glede vključitve v skupino, ki deluje enkrat oziroma dvakrat tedensko v Azilnem domu smislu druženja, animacije in organizacije tematskih srečanj za vse, ki so tam nastanjeni kot prosilci za azil. Dne 26. oktobra 2004 sem se udeležila srečanja prostovoljcev (oz. kandidatov za prostovoljno delo), med katerimi je bilo tudi nekaj študentov in študentk 3. in 4. letnika Fakultete za socialno delo. Mentorica Andreja Žele je na kratko povzela dejavnosti preteklih srečanj, ki so jih že preteklem študijskem letu imeli prostovoljci v azilnem domu. Predstavila je načrtovan program in preverila naše časovne in mobilne možnosti. Azilni dom je namreč sedaj precej oddaljen od mesta, zato povzroča logistične težave (prevoz). Opredelili smo termine dela vsakega posameznika ter skupaj izdelali načrt dela skupine. Z mentorico smo se na SF kasneje srečevali približno enkrat mesečno. Dne 2.11.2004 smo se vsi prostovoljci udeležili srečanja s prosilci za azil (uporabniki) v večnamenskem prostoru (ki je namenjen posebej nevladnim organizacijam) v azilnem domu, na katerem smo v sproščenem vzdušju (ob glasbi in plesu) vzpostavili prvi stik z uporabniki. Osebje azilnega doma na tem srečanju ni bilo prisotno, zato se z njimi tudi nismo uradno spoznali. Srečanja s prosilci smo od takrat dalje organizirali najprej dvakrat tedensko, od novega leta dalje pa enkrat tedensko. Eden od razlogov za omejitev naših dejavnosti (srečanj) je bila ugotovitev, da prostor ne ustreza varnostnim kriterijem, saj je zaradi puščanja strehe voda prišla v stik z elektriko. Zato smo naslednja srečanja imeli v klubskih sobah posameznih ločenih oddelkov (oddelek za družine, oddelek za samske moške…). Sama sem v projektnih aktivnostih sodelovala do začetka maja 2005, ko projekt še ni bil zaključen. Zaključek projekta ni bil predviden.

2.3. Značilni dogodki, odnosi med udeleženci projekta

Sploh je bila interakcija z albanskimi otroki in drugimi prosilci polna dogodkov, zanimivih tako z antropološkega, psihološkega kot tudi pedagoškega vidika. Tako se je odraslim moškim (Bošnjakom-Muslimanom, Albancem) zdelo precej nenavadno, kaj ženske zvečer počnemo v Azilnem domu. »Zakaj nisi doma pri možu in otrocih«, me je vprašal eden od moških, državljan Bosne in Hercegovine. Ob neki drugi priložnosti me je 12 leten Albanec samo čudno gledal, ko sem mu poskušala pojasniti zakaj ne sme tepsti svoje mlajše sestrice. Zelo prisrčen je bil tudi odnos z romskimi deklicami, s katerimi sem se spoznala takoj po njihovem prihodu v Azilni dom in zato imela priložnost na lastne oči videti posledice napornih in nevarnih poti, na katerih mnogi migranti (prosilci za azil, begunci) tudi umrejo. Ne glede na tveganje so za prevoz do »obljubljene dežele« pripravljeni plačati velike vsote denarja tihotapcem in trgovcem z ljudmi. Omenjene deklice so bile namreč zelo prestrašene, imele so tudi pomrznjene roke. Mogoče so bile zato tudi kasneje deležne moje posebne pozornosti in opazovanja. Zdelo se mi je pomembno, kako se bodo vključile v skupino, kakšne dejavnosti jih bodo pritegnile, kakšen je odnos staršev in bratov do njih itd. Tako je bilo mogoče opaziti, da so tradicionalni patriarhalni odnosi zelo zakoreninjeni v albanski (tudi romski) kulturi. Hierarhičnost medčloveških razmerij je vidna že pri odnosu brat-sestra, vendar so deklice in kasneje ženske tega navajene. Z njihove perspektive se zdi takšen odnos popolnoma normalen. Tudi same se težko privajajo drugačnih (zahodnim) vzorcem družbenega obnašanja., zato bi bilo popolnoma neproduktivno siliti jih v prilagajanje (njihova integracija v zahodno družno je zato zelo kompleksen, počasen in dvosmeren proces z družbo gostiteljico). Z omenjenimi deklicami (in drugimi otroci) smo uspele vzpostaviti dovolj pristen in prisrčen odnos, tako, da nas včasih kar niso hoteli spustiti domov.

Pri delavnicah me je po drugi strani presenetila predanost albanskih (in drugih moških) pri umetniškem ustvarjanju (risanju, oblikovanju raznih izdelkov itd.). Tovrstne delavnice so jim bile zelo všeč in bili so celo bolj predani kot ženske. Tudi druženja ob prazničnih dneh (Novo leto, Pust, 8. marec, začetek pomladi…) so se izkazala za zelo koristna in povezovalna, saj so pri aktivnostih sodelovali vsi prosilci. Vsekakor bi ob ustreznem kulturnem prevajanju (jezik ni bil zelo velik problem, saj nam je pomagalo znanje srbskega, hrvaškega ter angleškega jezika; bolj nam je manjkalo znanje o specifičnih značilnostih drugih kultur ter znanje s področja socialne psihologije in podobnih ved, ki se ukvarjajo s človekom ter medčloveškimi odnosi), lahko nekatere medkulturne nesporazume veliko bolj poglobljeno interpretirale. Nekateri dogodki bi dobili pomen in ustrezno razlago, kar bi bila hkrati dobra podlaga za nadaljnje delo s prosilci za azil, begunci in drugimi migranti pri njihovem vključevanju v slovensko družbo. .

3. OVREDNOTENJE PROJEKTA

3.1. Učinki projekta (našega dela)

Lahko bi rekli, da so učinki konkretnega projekta (»Družabne aktivnosti s prosilci za azil«) težko merljivi, vsaj v kratkem časovnem obdobju. Vsekakor smo v neformalnih pogovorih, igrah in delavnicah nekoliko bolj spoznali »Drugost« prosilcev za azil, njihove bolj ali manj pretresljive zgodbe in iz njih izvirajoče probleme, kar nam bo pomagalo pri razumevanju azila večplastnosti in vzrokov migracij v celoti. Poleg pridobivanja tovrstnega znanja je težko govoriti o konkretnem (oprijemljivem) izdelku, vendar mislim, da smo ljudem pomagali v času čakanja na odločitev o njihovih prošnjah za azil. Dejansko smo lahko ugotovile, da se že v tej fazi začne njihova integracija v slovensko družbo, kar je nekoliko v nasprotju s pravnoformalnim tolmačenjem migracij in integracije. Učinki našega dela so najpomembnejši z vidika uporabnikov (prosilcev za azil). Slednji so preko nas dobili mnoge koristne (in preverjene) informacije o slovenski družbi, državi in institucijah, azilnem postopku in postopku integracije. O njihovih prošnjah za azil odločajo na prvi stopnji odločevalci (Ministrstvo za notranje zadeve…), prav tako imajo v Azilnem domu zaposlene socialne delavce, ki se ukvarjajo z nastanitvijo prosilcev, vendar se ti v okviru birokratske institucije nimajo časa in včasih tudi volje bolj poglobljeno ukvarjati s psihosocialnimi problemi ljudi in njihovo integracijo. Naše (in druge podobne) projektne aktivnosti nevladnih organizacij naj bi zapolnile ravno to pomembno praznino, ki prosilce na nek način sili v iskanje drugih poti samouresničitve. Tako je v Azilnem domu mogoče opaziti prisotnost alkohola, kriminala in podobnih dejavnosti, ki škodijo tako prosilcem, kot tudi celotni družbi. Slednja bi morala že na začetku narediti več za preprečevanje marginaliziranosti vseh migrantov. Projekt je tako koristen tudi za Ministrstvo za notranje zadeve (naročnik?), ker dopolnjuje njihove lastne dejavnosti ter pomaga pri zagotavljanju zdravih aktivnosti prosilcev v Azilnem domu.

3.2. Organizacija projekta (dobre in slabe strani)

Z organizacijskega vidika bi lahko bil projekt izpeljan tudi bolje. Že na začetku niso bili jasno definirani (in so tudi zato težje merljivi) cilji projekta ter razdeljene naloge posameznih prostovoljcev. Kot že rečeno smo od osmih prostovoljcev delali samo štirje, vendar so se tudi moje tri kolegice stalno menjale. Pojasnila za »odstop« štirih prostovoljcev nismo dobili. V veliko primerih (materiali za delavnice, prevoz do Azilnega doma in domov) smo se morali znajti popolnoma sami (kar je z vidika spodbujanja samoiniciativnosti in samostojnosti sicer dobro), potem pa poročati koordinatorki projekta, ki v Azilnem domu ni bila prisotna. S koordinatorko smo se po novem letu dobivali enkrat na mesec in iskali ideje za nadaljnje delo. Intervizije nismo izvajali. Posebnih nasvetov za delo sama kot praktikantka socialnega dela (ne samo prostovoljka) od svetovalke (mentorice, koordinatorke projekta) v učni bazi nisem dobila. Koristna so bila tri srečanja z mentorico na Fakulteti za socialno delo ter priprava dnevnika, v katerem sem dokumentirala nekatere pomembne dogodke in svoje doživljanje prostovoljnega dela (prakse). Vsekakor bi lahko bilo opazovanje interakcije (dogodkov) s prosilci bolj načrtovano, kar bi tudi Slovenski Filantropiji kot izvajalki projekta omogočilo narediti bolj poglobljeno analizo (evalvacijo) s psihosocialnega in drugih vidikov. To bi bila dobra podlaga za nadaljnje delo. V tem kontekstu bi bilo koristno uokviriti projekt kot akcijo (in ne dejavnost). »Razlika je v tem, da je akcija časovno omejena, ima jasno opredeljen predmet dela, tako da se lahko skupina vzame kot subjekt…V akciji se skupina lahko doživi kot subjekt, doživi brisanje mej med posameznimi člani skupine, doseže primordialni občutek celovitosti…V tem smislu akcija prostovoljnega dela dosti lažje ustvari svet zase in hkrati akcijo za druge, medtem ko prostovoljno delo kot dejavnost v marsičem ohranja prostovoljca kot izoliranega posameznika in posledično krepi učinek sebičnosti in zasledovanja lastnih ciljev, saj se mora posameznik, ki opravlja prostovoljno delo, umestiti in vključiti v obstoječi sistem dejavnosti in menjave dela« (Flaker, 2001: 307). Predvsem ostaja odprto vprašanje dejanske umestitve projekta (npr. trajanja, evalvacije) v širšem kontekstu aktivnosti Slovenske filantropije (glede na to, da konkreten projekt ni bil sofinanciran preko Mestne občine Ljubljana). Vsekakor bi bilo koristno sproti vrednotiti določene aktivnosti ter mnoge nepredvidene dogodke posameznih prostovoljcev (njihova srečanja z ljudmi) ter skupinsko dinamiko v okviru projekta.

3.3. Opredelitev našega dela

Glede na vse do sedaj navedeno, lahko ugotovim, da ima naše delo veliko značilnosti vernakularnega (samobitnega) dela, saj smo kot prostovoljke(ci) uspeli izkoristiti določene trenutke za vzpostavljanje pristnih stikov, nepredvidenih izmenjav z ljudmi in srečanje z realnostjo. Ilič (v Flaker, 2001: 309) opredeljuje vernakularno delo kot »delo, ki ima zgolj in samo uporabno vrednost, izdelki in storitve, ki so namenjeni zgolj uporabi in nimajo menjalne vrednosti, na primer pridelki, ki jih kdo pridela samo za svojo uporabo in nimajo niti potencialne tržne vrednosti«. V okviru družabnih aktivnosti s prosilci za azil so možni pobegi za nekonvencionalno sožitje med ljudmi, inovacije, za lastno definicijo ciljev.

Ob tem pa bi bilo iluzorno misliti, da naše dejavnosti v okviru projekta nimajo izven projekta ali organizacije (učne baze) zastavljenih in definiranih ciljev. Naše delo je lahko z vidika nekaterih pristojnih institucij (npr. Ministrstva za notranje zadeve) mišljeno le kot orodje za doseganje njihovih ciljev družbenega nadzora in ohranjanje družbenega reda. Prav tako je s tega vidika pomembna vloga prostovoljcev v učni bazi, saj so največkrat prikriti mehanizmi vodenja in upravljanja organizacije kot celote.

Dela v senci v smislu manj cenjenih in rutinskih del sama v času prakse nisem opravljala, sem pa z avtomobilom prevažala druge prostovoljce, včasih priskrbela in dostavljala materiale za delavnice ter pripravila potopisni večer z diapozitivi za prosilce.

Če upoštevamo štiri načine socialnega delovanja (Ramovš, 2001: 315) lahko ob upoštevanju, da smo vsi člani skupine tudi študenti z nekaj predhodnimi izkušnjami na področju prostovoljnega dela, našega dela v okviru projekta ne bi mogli opredeliti kot popolnoma laičnega, vendar tudi ne kot strokovnega. Najbolj realen opis našega (mojega) dela je prostovoljsko socialno delo. »Prostovoljsko socialno delo je tisto, ki ga opravlja laik ali strokovnjak v socialnem delu brez plačila in organiziranega delovnega mesta, bodisi samostojno ali v okviru prostovoljke ali dobrodelniške organizacije« (Ramovš, prav tam).

Lahko bi rekla, da smo s prostovoljnim delom pomagali sebi, organizaciji (učni bazi), prosilcem za azil in vodstvu Azilnega doma. Ob tem smo poskušali delovali v skladu z načeli solidarnosti z ljudmi v stiski.












LITERATURA IN VIRI

1. Dobovičnik, D. (ur.) (2005): Prosilci za azil in begunci v Sloveniji. Živa, konzorcij za pomoč beguncem, Ljubljana.
2. Flaker, V. (2001): Prostovoljno delo: delo za druge in zase. Socialno delo 40, 6: 305-312, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
3. Ramovš, J. (2001): Prostovoljstvo pri delu z ljudmi in za ljudi. Socialno delo 40, 6: 313-322, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
4. Zajc, I. (2005): Dnevnik pri predmetu Metode socialnega dela. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.