Franci Jazbec, Avgust 2004

Kenija - Med tradicijo in sodobnostjo

Ko pomislim na Kenijo mi posebno pozornost vzbudi njena raznolikost v naravnem in družbeno političnem smislu. Nedvomno je posebnega vpogleda vreden večetnični ustroj te družbe, katere upravljanje že dolga desetletja buri domišljijo in politične strasti ter ambicije različnih voditeljev. Prav tako je preučevanje tradicionalnih značilnosti in razvoja več kot 40 skupin pritegnilo pozornost različnih raziskovalcev. Nekdanja angleška kolonija je postala neodvisna leta 1963, potem, ko so že v 50ih letih prejšnjega stoletja uporniki Mau Mau pod vodstvom Joma Kenyatte, ki je postal prvi predsednik in je državi pustil velik pečat, utrli pot v osvoboditev. Kenija se je pod njegovim vodstvom razvila v eno najbolj stabilnih in razvojno usmerjenih držav v Afriki. Po letu 1978 je na oblast prišel Daniel arap Moi in državi s trdo roko vladal vse do leta 2002, ko ga je na predsedniškem položaju zamenjal Mwai Kibaki iz Nacionalne koalicije Mavrica (NARC). V času predsednikovanja Moija so se povečali korupcija, nepotizem, tekmovalnost in spori med plemeni ter preganjanja političnih nasprotnikov. Moi, ki prihaja iz skupine Kalenjin, je še danes precej vpliven v kenijski politiki, zato bo imel najbrž še pomembno vlogo na naslednjih predsedniških volitvah leta 2007. Pomembna stranka ostaja tudi Kenijska afriška nacionalna unija (KANU), ki je bila na oblasti skoraj 30 let. Kljub temu je mogoče opaziti, da pripadniki skupine Kikuju (pleme Kibakija in Kenyatte) ponovno predstavljajo pomembno državotvorno silo.

V mednarodnem kontekstu je Kenija danes sicer znana predvsem kot popotniška in turistična destinacija, manj je znano o njenem notranjepolitičnem dogajanju ter položaju v panafriški uniji, ki pa lahko veliko povesta o dogajanju v celotnem predelu vzhodne Afrike, ki ga poleg Kenije tvorijo še Tanzanija na jugu ter Uganda na zahodu. Tudi meje z Etiopijo na severu, Somalijo na vzhodu in Sudanom na severu-zahodu države so še kako pomembne, ko govorimo o njenem mednarodno političnem položaju. Čeprav se Kenija danes uvršča med najbolj razvite države v Afriki, pa to ne pomeni blaginje za vse, saj sta revščina in lakota še vedno usoda mnogih ljudi. Aktualno je predvsem vprašanje suše, ki ogroža predvsem določeno prebivalstvo v severovzhodnih predelih, na obrežjih reke Tane, v vznožju gore Kenija ter v zahodni provinci okrog gore Elgon. Predsednik je že zaprosil za pomoč mednarodno skupnost, vendar se ponovno postavlja vprašanje ali je ta pravično razdeljena med tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Tako je v medijih mogoče zaslediti polemike o tem, zakaj Kenija sploh strada in mnogi opozarjajo, da je lakota tudi posledica nepravilnih političnih odločitev domače vlade oziroma neučinkovite rabe naravnih resursov ali celo nelegalnih poslovnih odločitev. Narava sicer omogoča pridelovanje riža, koruze, fižola, prosa, pšenice, čaja, kave, špinače, krompirja ter gojenje ovc, koz in goveda. Razvojna pomoč je, tako kot v drugih afriških državah, tudi v Keniji zelo pomembna tema. Morebiti to problematiko najbolje ponazarja naslednja ugotovitev: »Vlada je preveč revna, da bi rešila svoje ljudi brez zunanje pomoči, a hkrati preslaba, da bi pomoč uporabila pametno.«

V popotniškem dnevniku se spričo pristnih ali manj pristnih doživetij, veliko misli vrti okrog protislovij med tradicijo družbe in njenim razvojem. Če so v antropološkem smislu pomembna predvsem vprašanja izvora, starih običajev, verovanj in stikov ter odnosov med posameznimi plemeni, pa v ekonomskem in tudi političnem smislu prevladuje vprašanje možnosti vključevanja neformalnega sektorja v formalni, ki temelji na izobrazbi in poslovnih načrtih. V večini 53 afriških držav neformalni, spontani, čeravno na videz kaotični trg, vendarle predstavlja nezanemarljive socialne vezi, ki omogočajo delo mnogim in znotraj katerih se obračajo velike vsote denarja. Država ga zato mora upoštevati in z njim sobivati. Toda kako združiti delovanje, ki temelji na intuiciji in 24 urni predanosti, ter znanja sodobnih ekonomskih teorij in upravljalskih praks?

Dejansko na poti po Keniji človeka dobesedno pretresajo različni občutki, ki so plod soočenja prirojene zahodne perspektive bivanja s svetom, v katerem logiko mišljenja nadomešča spontanost, vera v duhove prednikov, običaji iniciacije in žrtvovanj, poligamije in podobnih tradicionalnih običajev. Še vedno je mogoče doživeti in vsaj delno občutiti divjo naravo in prvinskost bivanja, pa čeprav so to tudi že močno načeli turizem, postkolonialni odnosi ter ekonomska globalizacija. Politična neodvisnost ne pomeni tudi ekonomske samostojnosti in v deželi se menjajo investitorji iz evropskih držav. Tako te na obali (izraz Svahili pomeni obalni ljudje), kjer so sicer Arabci pustili globoke korenine v arhitekturnem, religioznem (večino predstavljajo Muslimani) in jezikovnem (jezik Svahili je nekakšna mešanica Bantu besed in arabščine) smislu, veliko ljudi nagovarja kar v italijanščini. V pogovorih z ljudmi v mestu Malindi je mogoče začutiti, da nad Italijani sicer niso najbolj navdušeni. »Pred Italijani so bili tukaj Nemci in z njimi se je dalo bolje delati, sedaj se širi nelegalno poslovanje, turizem upada, restavracije propadajo«, je povedal nekoliko starejši musliman in dodal, da sicer v mestu živijo v sožitju muslimani in katoliki. Slednji sicer v Keniji kot celoti predstavljajo večino, saj se je misijonarska dejavnost katoliške cerkve začela že v zgodnjih obdobjih kolonizacije in ima še danes pomemben vpliv v družbi. Že v Nairobiju je mnogo trgovin, kjer je mogoče kupiti le knjige s katoliško vsebino, prav tako sem na poti opazil mnogo šol, ki jih po videzu sodeč upravlja katoliška cerkev. V različnih nacionalnih časopisih je tudi mogoče zaslediti polemike glede izvajanja obreda iniciacije ali obrezovanja. Cerkev opravlja takšne posege v bolnicah, kar je po njihovem mnenju manj nevarno, čemur se lokalne tradicionalne skupnosti upirajo, saj ne dovoljujejo poseganja v njihove običaje. Obredi obrezovanja deklet in fantov sploh sprožajo različne pomisleke in občutke, vendar so globoko zakoreninjeni v afriški kulturi.

Prestolnico Nairobi mnogi uvrščajo med najbolj nevarna mesta na afriški celini. Najbrž je bolj točno, da so nevarni nekateri njegovi predeli. Mobilnost je otežena zaradi tipičnega ponujanja in večkrat tudi vsiljevanja turističnih in drugih uslug, tako da je precej težko planirati samostojno in neodvisno potovanje po deželi. Seveda so glavna ponudba najrazličnejši safariji po nacionalnih parkih. Agencije so pač začutile, da so mnogi zahodnjaki pripravljeni plačati precej velike vsote denarja, da bi videli divje živali, plemena ter gore. Treking na približno 5000 m visoko goro Kenijo je dejansko svojevrstno doživetje, ki pa zasluži poseben opis. Na tem mestu samo to, da je poleg prečudovite in rastlinsko ter živalsko pestre narave, že tukaj mogoče občutiti tudi določene karakteristike posameznih skupin oziroma njihov trenutni položaj v družbi. Okrog gore namreč živijo pripadniki nekaterih bolj razvitih skupin: Kikuyu, Meru, Mbeeri, Embu, Kambe. Pripadniki teh skupin so prisotni v vseh sferah družbe, tako v javni upravi, kot tudi v podjetništvu in kmetijstvu.

Dostop do plemen sicer ni tako enostaven. Prav tako ne poceni, saj je potrebno plačati prevoz in marsikje tudi vstop v samo vas (kot npr. pri plemenu Samburu, kjer pa je kljub temu mogoče izvedeti veliko o njihovem še vedno zelo prvinskem načinu življenja). V nekatere predele (npr. območje reke Tane, kjer živi pleme Pokomo ter območja na severu države, kjer živijo tudi plemeni Turkan ali El-Molo) je skoraj nemogoče priti brez spremstva vojakov. Zaradi varnosti pred roparskimi tolpami, kot jih imenujejo tamkajšnji mediji, vozila potem vozijo v konvojih. Za doživetje vedno bolj redke pristnosti, se je tudi tukaj potrebno precej bolj potruditi, kot na turistični in vodeni poti. Na obali Indijskega oceana, kjer živi skupina devetih klanov Mijikenda, med njimi tudi pleme Duruma, je obisk njihove vasi lahko že popolnoma komercialno zastavljen in po uprizorjenem tradicionalnem plesu ter glasbi, vaščani pričakujejo nemajhno plačilo. Tudi tako imenovani fantje s plaže bi radi prodali svoje ročno izdelane umetnine, vendar jih vsi seveda ne morejo. Tako kot se vsi ne morejo izobraževati ali dobiti zaposlitve.

In kakšna je bodočnost Kenije? Če bi vlada bila pripravljena in sposobna državo postaviti na lastne noge in odpraviti ali vsaj zmanjšati korupcijo ter združiti različnost v skupnih ciljih, bi to bilo že veliko. Prav tako bi bilo koristno zmanjšanje protekcionizma razvitih držav, ki vse afriške države sili v podrejen položaj. Vprašljiv je tudi odnos nekaterih turistov, ki brez občutka za naravo in intimnost živali, na safarijih tekmujejo videti več kot jim je namenjeno. Čeprav luksuzni kompleksi v nacionalnih parkih dajejo zaposlitev mnogim domačinom, so vendarle tudi velika obremenitev za naravno okolje in že povzročajo ekološke probleme. Poleg tega mnogi zahodnjaki spričo vzvišene arogance in pohlepa, vzpostavljajo dodatne meje do domačinov, ki so za njih (pre)večkrat le poceni delovna sila.

Bolj kot videti, je tudi Kenijo vredno opaziti. Opaziti različnost, lepoto, pa tudi spreminjanje in neizogiben razvoj nekdanje zibelke človeštva ter ujeti trenutke, ki vedno pustijo dragocen spomin in željo po vračanju.