Irena Zajc, september 2001 (objavljeno v reviji Sokol 9/2001)

VAN IN TURŠKI KURDISTAN

Le nekaj sto kilometrov južneje, koder je potekala Svilena cesta iz Evrope v Azijo in pičlih 70 km jugozahodno od svete gore Ararat, kjer je očak Noe zgradil svojo barko, da reši ljudstvo vesoljnega potopa, leži jezero Van. Nahaja se med rekama Evfrat in Tigris, ki ju omenja že biblijska legenda in sta imeli veliko vlogo v civilizaciji Mezopotamije.Tu je takorekoč osrčje turšega Kurdistana, ki ga žal mnogi popotniki obidejo ali izpuste namenoma, ker jih bodisi premamijo lepote sredozemskega dela Turčije ali pa ker čutijo nelagodje zaradi opozoril, ki jih turška vlada še vedno širi in opozarja na nevarne kurdske upornike. Zaradi napačnih predstav in nepoučenosti so zato prikrajšani za divjo in neukročeno lepoto dežele, otožno pristnost tamkajšnjih prebivalcev ter bogato zgodovino otomanskega cesarstva.

Van ali tudi Van Golü, kot ga Turki imenujejo, je po mnogih navedbah najvišje ležeče sodavo jezero na svetu, saj leži na nadmorski višini 1720 m, po površini meri več kot naš Piranski zaliv, največja globina jezera je 91m, spomladi ob taljenju snega po okoliških vrhovih pa še nekoliko več. Obkrožajo ga gore vzhodne Anatolije, ki segajo v nebo prek 4000 m in zato ob jezeru človek sploh nima občutka višine in pa, da je izpostavljen višinskemu soncu. Jezero Van in istoimensko mesto, ki je 3 km oddaljeno sta zanimivi destinaciji za spoznavanje islamske vere, njihovih običajev, predvsem pa se tu občuti še vedno tleči konflikt med nikoli priznanimi Kurdi in Turčijo, ki jih drži pod strogo kontrolo in jim krati osnovne pravice.

»Hello mister, hello money!« je pozdrav, ki spremlja tujca na vsakem koraku, prihaja pa iz ust malih, skorajda že nadležnih otrok, ki jim bonboni žal niso dovolj za srečo. Turizem je tudi tu že napravil svoje, saj je mestnim otrokom nevede ali nehote vzbudil potrebo po nečem novem, boljšem, kar je seveda zgolj utvara, saj zahod ne prinaša le dobro. Prijaznim ljudem navkljub, ki vedno želijo tujcu pomagati in ustreči z nasvetom, pa je včasih na poti dobro ubežati in zato je primeren izhod k tišini jezera izlet na otoček Akdamar island. Otok je od mesta oddaljen 40 km in izhodišče za ladijski prevoz dosežemo najlažje (in najceneje), če uporabimo javni prevoz v obliki mini-busov ali kombijev, ki se prekomerno natrpani odpeljejo šele, ko je vozilo napolnjeno do zadnjega kotička.

Otok je prava oaza miru in tišine, nasprotje glasnega mesta in zaslužka željnih prebivalcev, ki trgujejo in kupčujejo na vsakem vogalu. Že od daleč oko očara prikupna armenska cerkvica, ki so jo zgradili vrh skal tega malega otoka. Cerkev ima tisočletno zgodovino, saj je iz katoliške dograjena v mošejo, kar je redka posebnost teh krajev. Ta arhitektura ji da obliko, ki na simboličen način označuje prepletanja krščanstva in islama.

Temna modrina jezera je močan kontrast rumenopeščenim goram, ki obkrožajo jezero z vseh strani. Te niso podobno našim Alpam, saj so mehko zaobljene in vabljive, popotnika kar vabijo k trekingu, kar pa zaradi pomankanja časa mnogim ne uspe, tudi nama ni. Ko ladjica izkrca svoje potnike na otoku, v nosnice prodre vonj po Mediteranu, čeprav je ta sto in več kilometrov stran. Na Akdamaru se v telo naseli tako znana lenobnost z dalmatinskih plaž, škržati v opoldanski vročini pojejo svojo pesem in le tisti, ki ne pozna osvežujočega božanja vode, se lahko upre plavanju.

Iz previdnosti in uvidevnosti do domačinov, ki skoraj ne poznajo golote - ženske se seveda kopajo oziroma namakajo oblečene - se je primerno umakniti v bolj skrit zalivček in se predajati valovom. Voda je rahlo slana in milnatega, svilenega občutka, zato je plavanje v njej še posebno doživetje.

Daljše zadrževanje na otoku skorajda ni možno, saj poleg močnega sonca priganja tudi čas in vodni taksi, ki ne vozi prav pogosto, sploh pa ne ponoči. Zgodnji večer lahko preživite v eni od mnogih turških gostilnic ali restavracij, v katerih ponujajo okusne jedi obarvane s bližino vode, torej z ribami. Jezerske ribe sicer niso nekaj posebnega, okus jim da predvsem priprava, pečene na žaru so zelo dobre, priloge kot je pilav, kuskus in riž pa zaokrožijo okus in napolnijo želodec. Hrana je tod zelo poceni, še bolj kot drugje v Turčiji. Kurde, večinsko prebivalstvo v tem delu dežele, pa lahko z malo več sreče spoznate tudi drugače, ne samo po odlični hrani in toplini, ki so jo sposobni imeti kljub težkemu življenju.

S prijateljem nama je bilo dano, da sva bila med potepanjem po kurdskih vaseh visoko v gorah seznanjena z domačini, ki so naju povabili v svoj skromen dom na čaj. Sicer ni v navadi, da bi ženska posedala ob čaju, vendar pa sem kot tujka imela ta privilegij, da sem v moški družbi popila nekaj skodelic in bila priča pogovoru. Še večje veselje pa so nama naredili, ko so naju povabili na poroko, ki se je prav tisti čas odvijala v bližnji vasi. Tipično slavje temelji na preprosti zabavi, ki jo pripravijo tako, da povabijo vse bližnje in daljne sorodnike, ki sredi prašnega dvorišča plešejo kolo oziroma temu podoben ples. Oče neveste ima dolžnost, da razdeli med svate vrečke s semeni in čaj, kar je vsa pogostitev tega dne, otroci dobijo še bonbone. Najožji svatje se kasneje umaknejo v hišo neveste in tam se malce bolj podprejo. Kot tujca sva seveda imela možnost pokukati v hišo in se celo fotografirati z mladoporočencema.

Ko se popotnik po tako doživetih dneh počasi odpravlja proti novemu prenočišču, se neredko zamisli:mnogi sanjamo o eksotiki tujega, drugačnega. Revščina in beda sta žal prevečkrat le atrakcija, ki si ju z zanimanjem ogledujemo na svojih potovanjih, pozabljamo pa, da s svojimi nahrbtniki in zgolj s svojo prisotnostjo ustvarjamo v ljudeh občutek, da smo nekaj več, da mi lahko, kar oni ne morejo.
Pa kljub vsemu slabo vest premaga zadovoljstvo, ko odkrijemo nov košček sveta, tako drugačen od našega in da nekaj doživetega lahko delimo z drugimi.


Kurdistan:
je ime za pokrajino v JZ Aziji: obsega del Turčije, Armenije, Sirije. Iraka in Irana. Obsega pribl. 600.000 kvadratnih km.
Prebivalstvo: So staro ljudstvo, ki izhaja iz Medijcev, ti so 8. st.pr.n.š. zasedli to območje, kasneje pa so si to območje prisvojili Perzijci. V 7. st.n.š. so ga zasedli Arabci in s seboj prinesli muslimansko vero, ki jo je sprejela večina Kurdov. V 16. st. je Kurdistan postal del turškega cesarstva, ki pa je po koncu 1.sv.vojne propadlo.
Leta 1920 so evropske sile v Sevresu podpisale mirovno pogodbo, s katero naj bi Kurdistan postal neodvisna država, a Turčija je pogodbo zavrnila.
Pokrajina: pretežno gorato območje; mrzle zime, zato se bolj oddaljene vasi dlje časa odrezane od mest. Reki Evfrat in Tigris izvirata v gorah turškega Kurdistana, služita za namakanje polj in pridobivanje el..energije, izlivata se v perzijski zaliv.
Jezik: kurdski, ki pa ni priznan in ga v javnosti ne smejo uporabljati.